Če je to v svetu zabave že zakon, pa je v svetu politike razmeroma novo. Namreč to, da se videz uporablja kot vabo. Ko sta v tej predvolilni kampanji Erjavec in Bajuk nakladala o tem, kako »lepe punce« imajo za kandidatke, je bila to najnižja točka te volilne kampanje, pa naj reče Janša kar hoče; afera Patria se vrti okoli domnevnega podkupovanja in onesnaženosti ozkega političnega kroga ljudi, poniževanje bodočih političark na zgolj »lepotice« pa je žalitev za več kot polovico prebivalcev države. Ti patetični relikti domačijskega patriarhata so namreč uspeli tudi ženske kvote spervertirati na način, ob katerem se obrača želodec: ker jih je zakon prisilil na kandidatne liste uvrstiti ženske, so jih iskali ne med pametnimi, sposobnimi, ki bi seveda lahko ogrozile katero izmed teh starikavih mentalitet, ampak lepe, take, ki bodo za slikati. No, poštenosti na ljubo je treba povedati, da so seveda zgolj kopirali velikega brata, saj je ta trend začel SDS, in seveda se bo v zgodovino slovenskih enakih možnosti zapisalo, kako se je prav nekdanja miss Slovenije Irglova hahljala najbolj prostaškim mizoginim izbruhom svojega strankarskega kolega, rovtarja Rutarja. Revica, ni ga bolj žalostnega kot ženska, ki pristaja na samoponiževanje. Zdaj smo torej spet v situaciji, da lahko dobimo v parlament še koga, ki je doslej prebiral predvsem nasvete, kako se iznebiti aken. In bo jutri odločal o privatizaciji NLB. Toliko o samokritičnosti in samooceni lastnih sposobnosti med našimi kandidati.