Mislim, da se tiste dni skorajda nisem umivala, vsekakor pa se nisem preoblačila, ker nisem imela nobene druge obleke. Že zelo kmalu sem si tudi prenehala pripenjati svoj umetni splet las in pustila, da so se mi mastni lasje prosto kodrali okrog ušes. Kadila sem eno cigareto za drugo – prsti so se mi obarvali rjavo, od nohta do členka; jedla sem komaj kaj. Čeprav sem tako rada opazovala, kako po Smithfieldu prevažajo tiste kadavre, se mi je ob misli, da bi si privoščila košček mesa, začel obračati želodec, ki je sprejemal le najlažjo hrano. Kot kakšni nosečnici se je tudi meni razvil prav neobičajen okus: želela sem si le sladkega, belega kruha. Mary sem tako dajala šiling za šilingom, jo pošiljala v Camden Town in Whitechapel, Limehouse in Soho, da mi je prinašala šarklje, brioše ter grške lepinje ter maslene žemljice iz pekarn v kitajski četrti. Te sem nato pomakala v čaj, ki sem si ga, vražje močnega, kuhala v lončku nad ognjiščem in ga sladila s kondenziranim mlekom. Takšnega sem nekoč pripravljala Kitty med najinimi prvimi skupnimi dnevi v Canterburyjskem Palaceu. Okus tega čaja je bil kot okus po njej; ter uteha in strahotna bolečina hkrati.