Dr. Ljubo Bavcon, znani in priznani dolgoletni izvedenec domačega in mednarodnega prava, v Dnevniku 15. junija 2005 odgovarja na, kakor on meni, žaljive obdolžitve akademika Tineta Hribarja. Televizijsko omizje, na katero se sklicuje dr. Ljubo Bavcon in v katerem je poleg drugih sodeloval tudi dr. Tine Hribar, sem si v celoti ogledala. Navzoči so obravnavali za nekatere še vedno zelo težko sprejemljivo resnico o povojnih pomorih in pobojih. Najbolj nenavadno oz. groteskno je, da se Bavcon v svojem pismu sklicuje na človekove pravice do enakopravnosti odgovora na izrečene žaljive obdolžitve, ko vendar ve, da bo vsak njegov odgovor objavljen. V odgovoru navaja, da je leta 1989 Svet za varstvo človekovih pravic napisal in podpisal javno in objavljeno izjavo sveta, ki se med drugim glasi: "Naša javnost je bila že večkrat obveščena o USMRTITVI več tisoč pripadnikov domobrancev in drugih vojaških enot, ki so jih po koncu vojne zavezniške oblasti kot VOJNE UJETNIKE izročile Jugoslaviji. Razen splošnih domnev in individualnih pričevanj posameznih preživelih ali siceršnjih prič teh dogodkov v maju 1945 javnost nima natančnejših podatkov ..." Po navedbah dr. Bavcona je takrat omenjeni svet pri SZDL Slovenije predlagal skupščini Slovenije, naj pri Raziskovalni skupnosti Slovenije naroči raziskavo o teh dogodkih. Pa se seveda ni nič zgodilo. Po tej prvi izjavi sveta je le-ta objavil še več podobnih pozivov, in sicer v letih 1990, 1991 in 1992, več kot to pa svet ni mogel narediti. Kot piše dr. Bavcon, so njihovi pozivi takratni vladi in oblastem ostali brez odziva. Zapiše še: "Znano je, kdo je bil tedaj podpredsednik vlade." Imena ne navede, bili pa so trije, in sicer Matija Malešič, Andrej Ocvirk in Leo Šešerko. V nadaljevanju svojega pisma, s katerim dokazuje, da je svet želel pojasnila glede povojnih pobojev, napiše: "Gre za vladavino prava, ustavnost in zakonitost, ki so zagotovila za PRAVNO varnost ljudi, ne pa za zanikanje moralne nevrednosti zunajsodnega obračuna z vrnjenimi domobranci, čeprav so bili pripadniki oborožene kolaboracije s stoletnimi sovražniki slovenskega naroda in z avtorji ter izvajalci holokavsta." Brez dvoma slovenski domobranci niso imeli prav nič skupnega z izvajanjem holokavsta, zaradi komunističnega terorja, ki so ga nad Slovenci z vsakodnevnimi likvidacijami izvajali komunistični voditelji, izšolani in izurjeni v Sovjetski zvezi, so bili prisiljeni braniti se. Vsak človek je dolžan braniti svojo družino, sebe, svoje imetje oz. svoj narod, ki so ga slovenski komunistični voditelji sistematično, brez možnosti obrambe morili. Pritisnjeni ob zid so v takih okoliščinah bili prisiljeni sprejeti orožje okupatorja, ki ni bil nič bolj morilski kot domači komunisti. Še leta 1990 Svet za varstvo človekovih pravic pod vodstvom dr. Ljuba Bavcona povojni pomor Slovencev in pripadnikov drugih narodov imenuje USMRTITVE, čeprav je prav on tisti, ki ve, da se usmrtitev izvrši samo po izrečeni sodbi, pri čemer MORA imeti obtoženec pravico zagovora in obrambe. Menim, da knjiga njegovega prijatelja Miloša Mikelna Veliki voz, napisana na temo povojnih pomorov, pove vse. Tine Hribar in Ljubo Bavcon naj se torej pogovorita, in to pred javnostjo, kdo je in kdaj oviral razkritje pol stoletja prikrivanih zločinov komunističnih voditeljev nad Slovenci.