Da navedena nasprotujoča si stališča, zlasti na desnici, ne kažejo najmanjše želje po strpnem, preudarnem sporazumevanju, ki bi bil edini, za spravo nepogrešljivi skupni imenovalec, potrjuje končno tudi pozornosti vredno notranje protislovno stališče zavzete spodbujevalke sprave, slovenske katoliške cerkve (RKC). Njeno stališče je še bolj nedvoumno kot poprej njegov kolega dr. Franc Rode izrazil beograjski nadškof in metropolit dr. Franc Perko, ko je na letošnji spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu pozval k spravi, hkrati pa apodiktično razločil "privržence resnice" od naslednikov "dediščine morilcev" ter se brez pridržkov, tako rekoč urbi et orbi, postavil na stran oborožene kolaboracije: "...Toda iz nedolžnih žrtev, ki jih je več, kot jih je padlo med vojno proti okupatorju, pa rastejo moč, svoboda in prihodnost slovenskega naroda, človeškega rodu in kozmosa, ... ker se je tudi zaradi teh povojnih žrtev komunizem zrušil sam vase. A danes je še veliko ostankov preteklosti in mnogi niso pripravljeni na spravo, ki je možna le med privrženci resnice, ljubezni in splošnega bratstva med ljudmi. Ko bodo tisti, ki so nasledili dediščino morilcev, to tudi javno priznali, in bodo osvetlili povojno dogajanje, si bo mogoče z iskrenim srcem ponuditi roko sprave." (Delo, 22. junija 1998).