Moja stališča glede večine trditev in očitkov, ki mi jih je naslovil g. prof. Blaž Mesec v Objektivu z dne 10. novembra, so razvidna iz prispevka o poskusih revizije druge svetovne vojne in kriminalizacije NOG (Objektiv, 3. novembra 2007). Omejuje pa me tudi zadržek, da so za mlajše generacije in njihov pogled v prihodnost razprave o davni preteklosti neproduktivne. Zato naj se omejim samo na nekaj pojasnil.1. Že iz naslova mojega prispevka v Objektivu z dne 3. novembra je razvidno, da je bil namenjen zavrnitvi poskusov revizije poteka in rezultatov druge svetovne vojne na Slovenskem in zoper poskuse kriminaliziranja NOG. O tem sem moral spregovoriti med drugim tudi zato, ker Slovenija, obremenjena s kolaboracijo in nacionalnim izdajstvom kot domnevnima zmagovalcema, ne bi imela kaj iskati v Evropski uniji, ki je zgrajena na zmagi zaveznikov nad zlom nacizma in fašizma. Za uspešno predsedovanje EU in za ureditev odnosov s sosedami sta potrebna samozavest in ponos, ki sta lahko utemeljena na uporu, ne pa hlapčevstvo in poniglavost, ki neizogibno izhajata iz političnega kvizlinštva, iz oborožene kolaboracije s silami osi in iz nacionalnega izdajstva.2. Od mojega vstopa v svet slovenske publicistike v Naših razgledih leta 1953 sem objavil mnogo kritičnega o stalinizmu in njegovih ostankih v takrat vladajočem režimu. To sem počel takrat, ko je bilo aktualno in včasih tudi nevarno in zato ne vidim potrebe, da bi napadal »crkovino« (Jože Pirjevec) zdaj, vsaj dvajset let po njenem dejanskem in šestnajst let po njenem tudi formalnem koncu.3. Vprašanje je, ali je razprava med g. Mescem in menoj sploh smiselna glede na precej različna nazorska izhodišča. Moja kritika režima, ki se je razglašal za socialističnega, njegove nasilnosti, avtoritarnosti, enoumnosti in preziranja človekovih pravic namreč ni bila nikoli antikomunistična ali antisocialistična. Zame so družbena lastnina proizvajalnih sil, agrarna reforma, tovarne delavcem in iz tega izvirajoča večja socialna pravičnost in socialna varnost ljudi vrednote, ki so se sicer morale trenutno umakniti pred pritiski avtoritarnega »turbokapitalizma«, a verjamem, da je njihov rok trajanja neprimerljivo daljši od »ne-vrednot« aktualnega trenutka.4. Trditev, da se je vse (socializem) začelo že med vojno, sploh ni sporna. Pozivu KP leta 1941 na boj proti okupatorjem je sledila velika večina Slovencev tudi zato, ker je program OF hkrati z osvoboditvijo obsegal tudi novo, socialno pravično in narodnostno enakopravno povojno družbeno ureditev. Nerazdružljivosti obeh gesel si po vojni rojeni morda ne morejo predstavljati, prav živo pa jo imamo v spominu tisti, ki smo, čeprav mladi, doživeli vso gnilobo, korumpiranost, socialno nepravičnost in narodno neenakopravnost prejšnje kraljevine Jugoslavije. Spričo tega izvajanj g. B. Mesca v tej zvezi ne morem razumeti drugače kot podporo »revizorjem« druge svetovne vojne, ki hočejo dokazati, da so imeli prav, ko so med vojno, domnevno zaradi boja proti komunizmu, v resnici pa zaradi boja za oblast, zavrgli svojo prepozno zatrjevano demokratično usmerjenost in nacionalne interese slovenskega naroda.5. G. Mesec dopušča, da se komunisti lahko borijo za oblast, da pa nimajo pravice izvesti nasilne revolucije in izvajati revolucionarnega terorja. Zanimivo, če to pomeni, da so po mnenju g. Mesca antikomunisti smeli početi vse, kar obsega pojem nasilja, ne glede na to, da so bili njihovi neposredni cilji (politična in oborožena kolaboracija s političnimi in nacionalnimi sovražniki) takrat in so danes zavržni, komunisti pa naj ne bi smeli niti med vojno uporabiti nasilja, naj bodo »njihovi socialni cilji še tako svetli«. Seveda soglašam, da nasilje na splošno in še posebno brezmejno nasilje, značilno za prva povojna leta, nima opravičila. Ne gre pa pozabiti, ne zaradi opravičevanja preteklosti, marveč zaradi sedanjosti in prihodnosti, da je spoznanje o nenasilju kot aksiomu demokracije dozorevalo počasi in dozorelo kot teoretični postulat šele v zadnji tretjini prejšnjega stoletja, v resničnosti pa ga ne spoštujejo niti države, ki veljajo za steber demokracije. Teh nekaj pojasnil na rob prispevku g. prof. Mesca sem moral povedati ne zaradi preteklosti, marveč zaradi prihodnosti. Seveda ima preteklost tudi svojo temno stran, ki jo je treba sprejeti, jo obžalovati in se iz nje kaj naučiti. Toda prihodnost, če naj bo obetavna, mora rasti iz tiste naše preteklosti, ki je kot upor in kot poskus uresničiti ideale socialno pravične in narodnostno enakopravne družbe vrhunski dosežek v zgodovini slovenskega naroda. Dr. Ljubo Bavconoja stališča glede večine trditev in očitkov, ki mi jih je naslovil g. prof. Blaž Mesec v Objektivu z dne 10. novembra, so razvidna iz prispevka o poskusih revizije druge svetovne vojne in kriminalizacije NOG (Objektiv, 3. novembra 2007). Omejuje pa me tudi zadržek, da so za mlajše generacije in njihov pogled v prihodnost razprave o davni preteklosti neproduktivne. Zato naj se omejim samo na nekaj pojasnil.