Če je škof že leta 1942 - v letu, ko je bila vsa Evropa razen Anglije in nekaj nevtralnih držav čvrsto v rokah sil osi, Nemci pa so na ruski fronti želi fantastične zmage - vedel, da je okupacija začasna stvar, je bil deležen jasnovidnosti, spričo katere bi morala biti njegova kasnejša usoda boljša, kot je bila. Možno je, da je Rožman v "zaščitnih stražah" res videl način za olajšanje trpljenja slovenskega ljudstva, a obenem se je moral zavedati - to implicitno priznavata tudi zgodovinarja, ki škofa prikazujeta kot iskrenega nasprotnika tako fašističnega kot nacističnega režima - da je to lahko v najboljšem primeru le kratek predah pri uresničitvi okupatorskih načrtov, ki so merili na potujčenje vsega slovenskega naroda, delno pa celo na fizično iztrebljenje oziroma njegovo pretvorbo v suženjsko delovno silo. Razen tega je bilo slovensko ozemlje kot komunikacijsko vozlišče v zaledju velikih front strateško preveč pomembno, da bi oborožena kolaboracija lahko ostala omejena na poravnavanje domačih političnih računov. Tega so se dobro zavedali zahodni zavezniki, ki so komunistične partizane po daljšem oklevanju in ne brez nelagodja priznali za edino zavezniško silo v jugoslovanskem prostoru. Če se je škof Rožman med vojno pravilno odločil, potem je ravnala napak vsa nekomunistična zavezniška koalicija. Ko je Hitler napadel Rusijo, bi se mu morala "taktično" pridružiti in obračunati s komunizmom, potem pa, kakor bi bog dal... Avtorja omenjata, da so Rožmana po vojni mučili dvomi, ali se je pravilno odločil. Dve leti pred smrtjo je prosil fatimsko Marijo, naj mu da znamenje, če so katoliški Slovenci med vojno ravnali prav. Marija je modro molčala. Morda je bil to znak usmiljenja ali pa kazni zanj, bogve.