Drobnič je naročil zgodovinarsko ekspertizo Rožmanovega procesa Tamari Griesser Pečar in Francetu Martinu Dolinarju, novima imenoma na naši zgodovinarski sceni, ki jo je doslej, kot pišeta sama, obvladovalo komunistično zgodovinopisje. Zgodovinarja se držita pravnega načela, ki ga je komunistično vojaško sodišče ignoriralo, namreč, da je treba v dvomu sklepati v korist obtoženca, in to počneta tudi takrat, kadar je njuna benevolentna intepretacija stvar golega ugibanja. Njuno vrednostno izhodišče je jasno od samega začetka in je utemeljeno na trditvi, da je šlo pri Rožmanovem medvojnem delovanju za "taktično kolaboracijo" z okupatorjem, to je za temeljno nestrinjanje z okupatorjem in njegovo ideologijo, kjer kolaboracija pravzaprav služi odporu proti njemu, je zgolj uporniška krinka. Škof je videl v komunizmu največjo nevarnost za slovenski narod, v fašistično-nacistični okupaciji pa zgolj prehodno, minljivo poglavje v narodovi zgodovini. Vse škofove vdanostne izjave okupatorju, prejeta okupatorska odličja ali asistenca ob okupatorjevih obredih, njegova nesporna politično-moralna podpora nastanku in razvoju oborožene kolaboracije z okupatorjem, vse to je bilo zgolj "taktični" način, da bi slovenski narod s čim manj žrtvami preživel okupatorsko obdobje in se hkrati ubranil komunizma. Rožman je neštetokrat pri okupatorskih oblasteh uspešno in neuspešno interveniral za njihove žrtve, tudi za komuniste, celo za Toneta Tomšiča. Naša avtorja sicer nikjer podrobneje ne pojasnita, v čem je ta dejavnost ogrožala okupatorja, vendar korektno navajata tudi njene "šibke točke". Bili sta najmanj dve: škofova spomenica italijanskemu poveljstvu, v kateri mu je predlagal ustanovitev "zaščitnih straž pod slovenskim poveljstvom", ki bi neveščemu okupatorju same izročale komuniste, in škofovo maševanje ob obeh domobranskih prisegah, v katerih so ti prisegli, da se bodo "v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, borili proti komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom".