Mleka res ne morejo plačati v petnajstih dneh, kot piše v pogodbi iz leta 1994, saj je obrat kapitala pri siru 5,5-mesečen (na zorenju je še okoli 300 hlebov sira), obnova sirarne, v katero pred njihovim prihodom zadruga 30 let ni vložila nič, pa je že doslej stala več kot sto milijonov tolarjev. Zelo veliko so vložili tudi v razvoj in promocijo blagovne znamke. Ob vsem tem niso mogli pristati na nenehno izsiljevanje zadruge in nekaterih njenih predstavnikov za stvari, ki niso bile dogovorjene s pogodbo. Glede prihodnosti je Andrej Čulk rekel, da bodo delali, kolikor bodo imeli mleka. Mlekarne in proizvodnje pa ne bodo ukinili. Zadrugi bodo zaračunali škodo, ki jim jo je povzročila s kršenjem pogodbe, po kateri zamujanje plačila mleka ni odpovedni razlog. Andrej Čulk, sicer Savinjčan, je ob zaključku še dejal, da jih v Bohinju nihče ni podprl, kar je popolnoma neobičajno. Verjetno zato, ker niso Bohinjci, pa jim odgovorni v Bohinju ne priznavajo, da so s trdim delom in vložki povrnili veljavo bohinjskemu siru. Ta je verjetno še večja kot včasih. Če bi se tega zavedali, jim gotovo ne bi bilo vseeno, kaj bo z njim, saj je blagovna znamka bohinjskih mlečnih izdelkov patentno zaščitena in ni naprodaj. »Blagovno znamko lahko prodam tudi Nemcem. Tega ne nameravam narediti, toda če občini in domačinom ni mar za dvanajst delavcev v sirarni in za blagovno znamko, moralne zavore odpadejo,« je rekel Andrej Čulk.