Zakaj naj bi obstajala povezava med glasbo in jezikom? Nekateri znanstveniki menijo, da bi lahko imela skupni izvor. Steven Brown, strokovnjak za nevrologijo na karolinskem institutu v mestu Huddinge na Švedskem, misli, da so naši predniki razvili sistem komunikacije, ki ga je sam poimenoval glasbeni jezik, saj naj bi v njem pomen posredovali predvsem z zvokom in ne toliko z višino tona. Intonaciji sodobnega jezika, s katerimi izražamo tudi čustveni naboj, naj bi ustrezale glasbene fraze. Brown poudarja, da se tudi nekatere živali sporazumevajo s spreminjanjem višine tone, denimo ptiči in opice. Brown trdi, da so ostanki tega glasbenega jezika v nekaterih tonalnih jezikih, kot so različne oblike kitajščine, ter v jezikih z izrazitim dvigovanjem in padanjem intonacije, kot so japonščina in skandinavski jeziki. Brown v svojem prepričanju ni osamljen. Že Darwin je v svoji knjigi Izvor človeka iz leta 1871 ugibal, ali se jezik nemara razvil iz glasbenega načina sporazumevanja. Če to drži, bi glasbo in jezik obdelovala ista območja v možganih. Dolgo je vladal dvom v nevrološko povezavo med jezikom in glasbo, saj nekateri ljudje s poškodbami možganov zmorejo predelati glasbo, čeprav ne razumejo govora (stanje, imenovano afazija) oziroma obratno (amuzija). A Patel pravi, da so ljudje z afazijo brez hkratne amuzije običajno glasbeno zelo nadarjeni, na primer ruski skladatelj Šebalin. Raziskave, med katerimi so slikali živčno dejavnost v možganih, so pokazale, da se aktivirajo ista območja možganov, ko poslušamo govor in glasbo čeprav z jezikom lahko natančno opišemo zelo specifične teme, zamisli in dejanja, kar v glasbi ni možno. Patel je prepričan, da ne bomo nikoli zagotovo vedeli, kaj je bilo prej, glasba ali jezik.