Ttaango ni bil običajen tango, Nickelsdorf ni navadna obmejna avstrijska panonska vas, trio pianista, tolkalca in pihalca, še posebej če se ponaša s priimkom Ganelin, ni bil vsakdanja glasbena postava. Po toliko letih ostaja staro spoznanje, do katerega se je po po številnih fonografskih skušnjah jeseni 1984 v Ljubljani v napol popolnjeni srednji dvorani cankarjevine dokopal drobnosluh. Silovit veter, ki ga je z vzhoda, s sovjetskega vzhoda v najžlahnejšem pomenu, ki ga hoče ideologija liberalistične rekonkviste pomesti v paketu, prinesla godba Vjačeslava Ganelina, Vladimirja Tarasova in Vladimirja Čekasina, je sredi osemdesetih let prevetril po malem zatohle vrtičke evropskih in svetovnih metropol, kjer se je jazziralo, improviziralo, instantno skladalo. Zares, svetla godba Ganelin tria je bila mali kulturni šok, lekcija iz neobremenjenosti s slogovnimi vrtički, vitalna, duhovita in resnobna, kompozicijsko pregnana, sproti izjemno igrana in nadgrajevana, a nikdar disidentsko patetična, kar so ji radi popali "odkritelji". Tega se umetniški trio ni šel. Kar ni pomenilo, da ga recidivi ždanovščine niso tepli po glavi. Naj vnovič spomnimo, da je odgovorni politkomisar na seji odločitve o izdaji njihovega drugega albuma Concerto Grosso (1980) za državno tvrdko Melodija po prvencu Con Anima (1977) kljub večinskemu navdušenju nad predvajano muziko, vzkliknil, da pa pač "ne moremo biti v vsem pred zahodom, tudi ne z avantgardno glasbo, ki je ljudstvo ne potrebuje". Član komisije, skladatelj Ešpaj je namreč pred tem godbo ljubeče označil kot "glasbo prihodnosti". Po zaslugi ruskega migranta Lea Fejgina in njegove angleške založbe je jazzovski svet v nekaj letih spoznal še druge Sovjete, Romune, Čehe in celo vnovič Američane, ki jim je bilo ime Braxton, Chadbourne, Sun Ra, Tchicai. Torej, ta "tango" na dveh cedejkah je nickelsdorfški. Je ponatis omejene naklade 500 vinilnih albumov iz leta 1986. Je fino obdelan zapis koncerta v tamkajšnji jazzovski galeriji 19. oktobra 1985, ki izvornim trem dodatkom dodaja še četrtega. To je bila stalnica tria. Občinstva jih niso hotela spustiti z odra. Takšen koncertni detajl bolj razkriva, kako izjemen je bil, kako je bil vedno "isti" in drugačen, takoj razpoznaven, vznemirljiv, "neortodoksen", a zavezan temu, čemur je Ganelin pravil "obdelava kompozicije". Očrt je bil izdelan, največkrat v formi suite, a v toku muziciranja predrugačen in šele zares realiziran. Trio je odigral dve daljši suiti, zatem pa dodal svoje različice Brecht/Weillove Mack the Knife in sklepni, desetminutni Summer Time, ki se Gershwina komaj še kje dotika. To je sijajna godba, polna dramaturških napetosti in popuščanj, mojstrska v obdelovanju forme in permutiranju občih mest. Igrana je do konca. Ni lahka, a je mična in presenetljiva v izpeljavah. Ganelin je svoj sintetizator Roland, ki ga je nabavil na prvi angleški turneji leta 1984 in ga rad rabil za poudarjano basovsko linijo, tokrat zamenjal z njemu neznano novo Yamaho. Njen lastnik, sicer precej znan jazzar, je po koncertu priznal, da ni vedel, kakšno paleto barv in zvenenj se da spraviti iz njega. Ganelin se je z njim spoznal tik pred špilom. Član Melodijine ekspertne komisije, sovjetski skladatelj je imel uho. Po 17 letih godba giba, da je ena sama radost.