V starih časih po drugi svetovni vojni je slovenski parlament gostoval v stavbi Kazine in občasno, ob bolj slovesnih priložnostih, v filharmoniji. Skupščinski odbori so zasedali v palači izvršnega sveta. Kmalu po vojni je Urad za regulacijo Ljubljane odredil, da bo stavba novega parlamenta postavljena v Tivoliju, ob Lattermanovem drevoredu, torej tam, kjer je Plečnik pred vojno želel postaviti univerzo (glej Breda Mihelič, Urbanistični razvoj Ljubljane). Celo natečaje za novi parlament so objavili, pa so podelili samo dve drugi nagradi. Nekako ni in ni šlo. Potem so poleti 1954 brez večjega pompa začeli graditi, brez razpisa, seveda. Včasih so tam, kjer je zazijala gradbena jama, cveteli nunski vrtovi, uršulinke so tam sadile solato in korenček. Projekt je bil zaupan Vinku Glanzu, Plečnikovemu študentu, ki je v rosni mladosti sicer študiral ladjedelstvo, kasneje je delal v Dubrovniku, pa v banski upravi v Ljubljani in po vojni kot gradbeni svetnik pri IS SRS. Natančneje, tik pred začetkom gradbenih del so ga zaposlili kot gradbenega svetnika. 19. februarja 1959, po slabih petih letih, je bila skupščina zgrajena. Tistega dne so ravno obhajali petnajsto obletnico zasedanja slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju in predsednik ljudske skupščine Miha Marinko je uvodoma povedal, da »slovenski narod v vsej svoji zgodovini, podjarmljan in zatiran, kakor je bil, ni imel suverenih pravic, zato tudi ni imel svojega predstavniškega doma. Suverene pravice in svobodo si je z ramo ob rami z vsemi jugoslovanskimi narodi izbojeval šele v minuli vojni«. Povedal je še, da je bila skupščina zgrajena z izrecnim namenom, da v njej deluje socialistično demokratično telo slovenskega delovnega ljudstva. Mimogrede, ali je to razlog, da se je hiša začela posedati? No, vrnimo se k začrtani tematiki. »Tovariš Ivan Maček je s svojim velikim smislom za estetiko in gradbeništvo prispeval ogromen delež pri izvajanju del. Tako rekoč dnevno je tudi izvajal kontrolo nad vsemi deli,« je poudaril Miha Marinko. Dnevni nadzor gradbenih del, ki ga izvaja Ivan Maček-Matija osebno, torej. Ni čudno, da so v poslopje vgradili ducat sort domačega kamna. S kraškim koprivniškim marmorjem so obložili zunanje stene. Iz zelenega oplotniškega granita so narejena podokenska polnila. Belokranjski marmor je služil kot obloga za stebre ob vhodu. Svetli hotaveljski marmor je bil porabljen za oblaganje sten. Z zelenim in sivim pohorskim granitom so tlakovali pode. S kraškimi stalaktiti so obložili stene v višjih nadstropjih. Podpeški kamen srečamo v pritličju… Da ne pozabimo: tudi mozaika Bičkova skala in Ljubljana v borbi sta iz avtohtonih kamenčkov. Tri desetletja kasneje pa se nekdo razburja zaradi, pomislite, pisoarjev…