Iz previdnosti sem potovala v živinskem vagonu, med kravami sem se počutila malo bolje. Napila sem se mleka. Sprostila sem se in se naspala. Ko je vlak pripeljal do moje končne postaje, sem nihala med svojima dvema stanjema. Ko sem imela tanko kožo, me je v tuniki zelo zeblo, ko pa se mi je odebelila, nisem čutila nič. Tunika je popokala na vseh mestih. Kravam sem ukradla seno in se obilno najedla za nekaj dni naprej. Ko se je znočilo, sem izstopila iz vagona in šla takoj v predmestje mesteca. Ker ne znam prežvekovati, se mi je po senu rigalo, seno rado obleži, malo pa tudi zato, ker dolgo nisem nič jedla. Pogosto sem se morala ustavljati, ker sem dobila drisko. Nisem bila videti najbolj primerna, da se pokažem svoji mami, sploh pa v taki ponošeni tuniki. Moja mama ne mara ekscentričnosti. Prišla sem do najbolj oddaljenih ulic v predmestju. Videla sem gola drevesa, ki so se rahlo majala v vetru. Rekla sem si, da bom najprej malo počakala, preden pozvonim pri mami. Strah me je bilo. Prišla sem pod drevesa. Prvič sem videla tako visoka drevesa, in še tako prijetno so dišala. Dišala so po skorji, po divjem soku, ki se je cedil iz debel, dišala so po speči moči zime. Prst med debelimi koreninami je bila razkopana in mehka, kot da jo korenine obdelujejo od spodaj in se vanjo počasi pogrezajo. Zarila sem nos v prst. Prijetno je dišala po strohnelem listju lanske jeseni, majhne, krhke grudice, prepojene z vonjem mahu, želoda in gob, so se vdajale same od sebe. Rila sem in kopala in ob tem vonju se mi je zdelo, kot da bi z njim ves planet prodiral v moje telo, kot da so v meni letni časi, let divjih gosi, zvončki, sadeži, južni vetrovi. V plasteh te prsti so bila vsa obdobja vseh letnih časov, natančno sem jih ločila med sabo in čutila, kako se k nečemu dvigajo. Našla sem debel črni tartuf in sem najprej pomislila na silvestrovo leta 2000, ko sem jih toliko pojedla med vsemi tistimi objestnimi ljudmi, ampak spomin je zbledel in sem ugriznila v tartuf, njegov vonj pa mi je šel iz nosa v usta. Zazdelo se mi je, da sem pojedla košček Zemlje. V meni se je razpočila vsa zima Zemlje, nisem se več spomnila ne tisočletja, ki je prihajalo, ne česarkoli, kar sem že doživela, vse to se je v meni zgnetlo v kepo, jaz pa sem pozabila na vse, za neznaten trenutek sem izgubila spomin. Jedla sem in jedla. Tartufi so imeli okus po mlaki, ki zmrzuje, okus po zaprtih brstih, ki čakajo, da pride pomlad, okus povezanih stebel, ki pokajo v mrzli zemlji, in okus po potrpežljivi moči prihodnjih žetev. V trebuhu sem začutila težo zime in željo, da bi si našla brlog, da bi zadremala in čakala. Z vsemi štirimi sem razkopala zemljo, se pokakala in povaljala, nastala je lepa podolgovata luknja, polna deževnikov, ki jih je zdramilo premikanje, in kalčkov volčjega grahorja. Segreta prst okrog mene se je začela kaditi, jaz pa sem se iztegnila in položila svoj rilec na sprednje noge. Grudice so se mi oprijele hrbta, in tako sem še dolgo časa ležala. Sonce zore mi je pobožalo rilec. Zavohala sem luno, ki se je spuščala na drugi strani Zemlje, noč je bila vetrovna, dišalo je po mrzlem pesku. Pomislila sem na Yvana, kar dvignilo me je iz mojega ležišča. V trebuhu me je preplavila bolečina, v trenutku sem se zdramila. Ustrašila sem se, da bom še sebe uničila, tako kot sem že Yvana, zato sem se potrudila in vstala. Vse me je bolelo. Brez Yvana mi je bilo zelo težko živeti naprej. Laže je bilo, če si nisem gnala k srcu, če sem jedla, spala, to ni zahtevalo truda, ampak samo življenjsko energijo. In v mojih svinjskih mišicah, v moji svinjski vulvi, v mojih svinjskih možganih je je bilo za življenje na stelji dovolj. Zvalila sem se nazaj v jamo. Vse moje telo je spet utripalo v ritmu vrtenja planeta, dihala sem tako, kot se srečujejo vetrovi, srce mi je utripalo z močjo plime, ki obliva obalo, kri pa mi je plala s težo snega. Poznavanje dreves, vonjev, prsti, maha, praproti me je ščemelo v mišicah. V žilah sem čutila utrip klica drugih živali, boja in parjenja, vonja svojega rodu, ko ga razganja. Želja do življenja mi je plala pod kožo, prihajala je od povsod, tako kot galop merjascev v moji glavi, grom v mojih mišicah, s konca vetra je prihajala, z najstarejšim predstavnikom najstarejšega rodu. Z dna žil sem čutila potrtost dinozavrov in krvoločnost fosilnih rib, gnalo me je naprej, če sem pomislila, da so te velikanske ribe žive. Danes si ne znam tega razložiti, pa tudi tega ne vem, kako vse to sploh vem. Ne smejte se. Vsega se spominjam samo še megleno, le Yvana ne morem pozabiti. Ob vsaki polni luni se prikaže na nebu, ob vsaki polni luni, polni kot kak trebuh, me preplavi bolečina ljubezni do Yvana, ob vsaki polni luni se svinja vzpne na zadnje noge in joče. Zato pišem. Zato, ker sem jaz jaz samo še s svojo bolečino zaradi Yvana. Celo v gozdu, ko sem z drugimi svinjami, ki me sumničavo ovohavajo, ker dobro čutijo, da v meni še naprej nekaj misli po človeško. Njihovih pričakovanj ne morem izpolniti. Ne podrejam se dovolj obveznostim do rodu, čeprav sem bila jaz tista, ki jih je rešila pred glavno nevarnostjo. Sonce je bilo že visoko, skobacala sem se z ležišča, pravzaprav me je kar vleklo naprej, omamne vonjave so se mi razkadile iz spomina, spet sem trdno stala na tleh, če lahko tako rečem, in potem sem se odpravila proti mamini hiši. Nisem pričakovala tega, kar sem zagledala. Moja mama je imela kmetijo, videla sem kure, krave, svinje. Očitno je mama zdaj dobro zaslužila, imela je novega BMW-ja in svojo lastno napravo za reciklažo vode, povsod je bil nalepljen znak o skladnosti s predpisi Društva proti mučenju živali, na večnadstropnem hlevu, sofisticirani klavnici, lepo očiščenem hlevčku za zajce. Sprehajala sem se inkognito. Nekaj svinj je svobodno pohajkovalo po blatu in me ovohavalo, prijetno jih je bilo gledati tako lepo pitane. Skrila sem se v hlev in se stuširala pod stranskimi higienskimi pršili najmodernejše naprave za avtomatsko molžo. Zdelo se mi je, da sem tega navajena že vse življenje, čeprav sem se rodila v predmestju Garenne-le-Mouillé. Malo sem dišala po kravjem dezinfekcijskem sredstvu, ampak s pomočjo modrega delovnega kombinezona in seveda z velikim naporom volje sem dosegla, da sem bila spet videti kot človek. Gnala me je po mojem samo misel na Yvana. Mamo sem hotela vprašati, ali je hotela denar ali mene, hotela sem vedeti, ali je Yvan imel prav, ko je umrl, da bi s tem enkrat za vselej razčistila. Mama me je kljub vonju po kravjem dezinfekcijskem sredstvu sprejela z odprtimi rokami. Vprašala me je, kako je kaj Yvan. Mama se ni nič spremenila, samo malo bolj utrujena je bila videti, bila pa je tudi bolj žareča, lepša, debelejša, bolj samozavestna. Kmetija je bila zanjo gotovo samopotrditev. Povedala sem ji, da je Yvan mrtev. Mama mi je rekla, da sem se grozno spremenila, da me je komaj prepoznala. Mama me je vprašala, kaj bom zdaj, ko ni Yvana, če mi je kaj zapustil. Postalo mi je jasno, da nima smisla. Vstala sem. Mama mi je rekla, da sem očitno še vedno tako neumna, da nisem dajala na stran nobenih prihrankov, ki bi mi zdaj prišli prav. Rekla je tudi, če mi gre res tako slabo, da lahko odpusti deklo in me vzame za polovico zajamčene plače z revalorizacijo, stanovanje in hrana vključena, v hlevu je pa tudi prostor. Ponudila mi je kavo. Odšla sem brez besed, ker nisem več mogla govoriti. Šla sem nazaj v svinjak, kjer je bilo bolj prijetno in me ni nič več obremenjevalo. Ulegla sem se, sploh se nisem spraševala, kaj bo zdaj z mano. Imela sem polno glavo vonjav, dišalo je blago, prijetno in polno. Nekaj svinj me je prišlo povohat, sami prijazni in simpatični debeli kastrati, bila pa je tudi debela svinja, ki je zagodrnjala v svojem kotu, ko me je zagledala. Močni gosti vonj me je grel pri srcu, tako rekoč pogreznila sem se vanj, s svojim obilnim in varnim telesom sem se pogreznila med druga obilna in varna telesa. Ta vonj me je branil pred vsem, prihajal je iz najboljšega, kar je bilo v meni, z njegovo pomočjo sem tako rekoč spet našla samo sebe. Kar poskočila sem, ko je prišla mama, da bi nasula zrnje. Čudno se ji je zdelo, odkod zdaj svinja več. Brcnila me je, da bi me odgnala. Tudi ona me je povohala in se pri tem smešno skremžila. Zalopunila je vrata, naredilo je klik, v zraku je nastal nekakšen nemir. Nisem mogla spati zaradi tega valovanja, vse je vibriralo, vse je bilo iz ravnotežja. Moji sorodniki so se premikali, njihov prijetno močni vonj je postal oster, poln slabih hormonov, stresa, strahu. Vonj je bil v zraku razdeljen, vonj vsake svinje posebej okrog nje, rilci so iskali vogale sten, rob vrat, špranje, skozi katere bi se dalo zbežati, vsaka svinja je hotela prepustiti svoj vonj žrtve drugi. Z vsem telesom sem začela drgetati, ker mi je postalo jasno, da bo krdelo žrtvovalo najšibkejšega. Hitro sem začela razmišljati, kaj naj naredim, hotela sem se preleviti nazaj v človeško telo, ampak bila sem panična, nisem se mogla skoncentrirati, z vsem svojim svinjskim telesom sem poslušala kolesa tovornjaka, ki je še bil daleč, se je pa hitro bližal, da bi nas naložil. Ni mi preostalo drugega, kot da najdem rešitev tako kot opice ali pametni psi: čisto sama. Kastrat jo je zavohal, to so zelo pametne živali, ampak ni znal iz nje potegniti zaključka. Dvignil je rilec k vratom in pogledal kljuko. V tistem trenutku mi je prišlo na misel, da obstajajo ključavnice, kljuke, žabice, spomnila pa sem se tudi na dogodek v zamrzovalnem kamionu: odpreti je mogoče tudi vrata, ki so na videz zaprta. Šla sem k vratom, zrinila sem se mimo vseh, moje človeško telo se je hotelo izviti iz telesa svinje, poskušalo se je vzravnati, ampak mu mišice niso dovolile, strmela sem v svojo desno sprednjo nogo, tresla se je, postajala nežnejša, pod kožo so se mi panično napenjale kite, ampak nič se ni zgodilo, niti en sam konček prsta ni pognal. Poskušala sem obrniti ta prekleti zapah s taco, z rilcem, ampak nisem mogla, ker moje telo ni razumelo, zakaj se mora zaletavati v ta košček jekla, premikalo se je brez prepričanja, nevroni pa so medtem do onemoglosti ponavljali: zapah, zapah, da bi to misel obdržali v glavi. Težko se je boriti proti samemu sebi. Potem je prišla pomoč. Od daleč sem zavohala parfum: yerling za moške. Prihajal je s kamionom. Nekako mi je uspelo, da sem se vzravnala, ker me je ta parfum spominjal na moje prejšnje življenje, na drogerijo, na direktorja verige. Preplavil me je val davnega gnusa, ki je bil vse do takrat pokopan globoko v meni. To je bil parfum, s katerim je bil dirketor verige drogerij odišavljen tisti dan, ko sem prišla na razgovor za službo. Še enkrat sem poskusila obrniti zapah. Ko so me druge svinje videle tako spremenjeno, so začele cviliti, na vibracije kamiona še pomislile niso več. Zaslišala sem korake svoje mame, ki je prihajala iz kuhinje proti svinjaku. Spustila sem se na vse štiri. V globini trebuha sem čutila samo še kipenje groze. Z mojo mamo je prihajal vonj nerjavečega jekla, v zraku je bila neka ostra odločnost, nekaj neusmiljenega, grozljivo je zadišalo po smrti. Svinje so se razbežale v vse štiri kote svinjaka, prav grozno so me pohodile. Takrat še nisem bila navajena na to panično bežanje. Zdaj vem, da moram pri vsaki nabolj navadni nevihti ostati zbrana in mirna, da se ne smem prepustiti zbeganosti, ki se mi vzpenja iz trebuha, če hočem zadržati to grozo, ki se vrača v trebuh sleherne živali, odkar je bila na svetu prva nevihta. Enako je s smrtjo. Okrog mene smrt, jaz pa sem mirna. Počepnila sem v kot skupaj z drugimi paničnimi svinjami, vrata so se odprla. V istem trenutku je pripeljal kamion in ustavil pred vrati, iz njega je stopil direktor drogerije. Direktor drogerije se je zelo zredil. Med vrati sem videla njegova bikovska ramena, sklonil se je k moji mami, jo poljubil na usta in jo nekako nežno prijel za zadnjico. Na kamionu je pisalo Welfare Electronics, ampak sem takoj zavohala, da je poln mrtvih rilcev. Direktor drogerije in moja mama sta bila črnoborzijanca, pri teh današnjih cenah mesa jima je posel moral cveteti. Direktor drogerije je bil oblečen kot kak komercialist, tako da mu je moja mama dala bel predpasnik in vrv. Vstopila sta v svinjak. Moja mama je držala v roki dolg nož, bakreno posodo za kri in časopisni papir, da bi potem podkurila slanino. "Tisto tam zadaj," je rekla in odložila posodo in časopisni papir. Začela sta se mi približevati. Druge svinje so bežale ena čez drugo, okrog mene je nastala praznina. Bila sem pripravljena, da drago prodam svojo kožo. Moja mama ni bila samo morilka, ampak celo tatica, hotela je zaklati svinjo, ki ni bila njena. Pokazala sem zobe, direktor drogerije se je začel smejati. Vrgel je vrv name. Pred očmi sem zagledala tisti zadnji prizor z Yvanom in to mi je dokončno zdramilo nevrone, trebuh in mišice. Vzravnala sem se s celim telesom, z vsem sovraštvom, z vsem strahom, ne vem, mogoče z vso svojo ljubeznijo do Yvana. Direktor je pozelenel. Iz žepa je s tresočo roko potegnil revolver, ampak sem mu ga iztrgala. Ustrelila sem dvakrat, najprej njega, potem pa še svojo mamo. Nož je padel v bakreno posodo, kovinsko je zaropotalo. Potem sem odšla v gozd. Nekatere svinje so šle za mano, nekatere pa so bile preveč navajene na udobje svojega modernega svinjaka in jih je potem najbrž pobralo Društvo ali pa jih je vzel kak drug kmet. V nobenem primeru pa ne bi bila rada danes v njihovi koži.