cent lastne glasbe, ne pa tudi kot producent glasbe drugih, torej ne nujno kot nekdo, ki se lahko vživi v ustvarjanje drugih in ga lahko nadgradi oziroma zvočno bolje prezentira, pač pa kot nekdo, ki je lahko svojevrsten guru. To bi lahko funkcioniralo bolje, če bi bili Arctic Monkeys manjši bend, ne pa skupina, ki je podrla številne rekorde in se zasidrala v srca številnih poslušalcev. Deluje, da so Arctic Monkeys izbrali producenta na osnovi lastnih glasbenih preferenc, na osnovi spoštovanja, ki ga imajo do Homma kot glasbenika, ne pa nujno na osnovi premisleka, kaj lahko Homme naredi z njihovo glasbo. V poroki ameriškega puščavskega misticizma in zgodb iz britanskih gostiln, ki imajo glasbene korenine pri The Jam, The Clash, denimo tudi The Smiths, konec koncev tudi Happy Mondays, smo dobili dokaj nenavaden rezultat, pri katerem je posebej slišna razlika v emocionalnem naboju. Drugače kot pri prvih dveh albumih, ki sta bila dinamična in plesna, daje Humbug več poudarka na razpoloženje in manj na čustven naboj glasbe. Alex Turner in dečki so prva dva albuma naredili tako rekoč v enem zamahu na neomejenem zagonu. Na albumu Humbug tipajo nova področja in nove ideje, od tod nekoliko hermetičen vtis, ki ga ustvarja plošča. Med pesmimi na albumu jih je sedem produciral Josh Homme, ki je s finim občutkom za mero lepo izpostavil kitarske okraske in je glasbi dal psihadeličen zven, ki ga Arctic Monkeys doslej niso imeli. V kontemplativnem gradivu so opazne pesmi, v katerih Turner zavzema držo nekakšnega baladnega, croonerskega pevca. To je še zlasti Cornerstone, tudi The Jeweller’s Hands, ki je kompleksna in najbolj celovita pesem albuma, pa tudi Dance Little Liar, medtem ko je Fire and the Thud zelo slikovita urbana psihadelija. Producent, s katerim bi lahko Arctic Monkeys postali orajški, ne da bi kakorkoli škodili lastni identiteti, je Rick Rubin, ki kot producent Music for Men, četrtega studijskega albuma Gossip, ponovno kaže, da ima izjemen občutek za groove, da ima univerzalen glasbeni čut in da se zna približati sleherni skupini, katere glasba ga pritegne. Gossip, ki so trio dveh deklet in fanta, s svojimi pesmimi predramijo poslušalca in ga vržejo v sedanjost, kar je posebna lastnost vse odlične, prepričljive glasbe. V uvodni Dimestore Diamond na izjemnem new wave dance ritmu pevka Beth Ditto daje zelo samosvojo vokalno interpretacijo. Naslednja je Heavy Cross, simbioza new wavea in disca. Tretja, 8th Wonder, pa še stopnjuje festival vokalnih interpretacij, ki jih ustvarja Beth Ditto. Music for Men je album, s katerim Gossip širijo obzorja modernega pop rocka, podirajo meje med undergroundom in overgroundom, med »alternativo« in »mainstreamom«. Če bi ljubljanski, slovenski glasbeni trg deloval z nekaj usklajene živahnosti, ki jo je imel nekoč, ko je delovala menjava med organizatorji koncerta, koncertnimi prizorišči, mediji in občinstvom, in zaradi katere se je v javnosti lahko oblikoval konsenz, kaj je prava stvar, bi Gossip s tako dobrim albumom, kot je Music for Men, ki bi si ga želeli tako Franz Ferdinand kot Peaches, gotovo nastopili v Ljubljani, denimo v Kinu Šiška. Ta živahnost izmenjave idej je samo eden od širših ciljev, s katerimi se bo slej ko prej srečala Šiška, ki bo na otvoritvenem vikendu v soboto, 19. septembra, gostila rockabilly blues combo Heavy Trash, torej Jona Spencerja iz Blues Explosion in Matta Verto Rayja iz Speedball Baby, in tudi Bambi Molesters, ki se po daljši pavzi vračajo v akcijo z novim albumom, ter skupini Nero Burns in Incurabili. rctic Monkeys, junaki novodobnega brit popa, ki so bili leta 2005, ko so eksplodirali na sceni, tako rekoč mulci, so se zapisali v kratko zgodovino popa kot prva skupina, ki je izkoristila internet in njegove družbene skupnosti kot brezplačni promocijski kanal. Za tem spontanim promocijskim prijemom je stala glasba – naravna, pristna, spevna, navdahnjena, nabita z emocijami in mladostnim zagonom. Sledila sta dva albuma: Whatever People Say I Am, That’s What I Am Not in Favourite Worst Nightmare, s katerimi so postali mednarodni zvezdniki. Zdaj so pri tretjem albumu in pri producentu naredili dokaj nenavadno izbiro. Povezali so se z Joshom Hommom, ki je najbolj znan kot vodja Queens of the Stone Age, a mnogi vedo tudi, da je Homme v resnici zrasel v puščavskih stonerjih Qyuss, da je tudi moderni rocker, ki se zabava kot bobnar v Eagles of Death Metal, in da je glasbenik, ki bo široki javnosti kmalu postal znan kot pevec pri super skupini Them Crooked Vultures, v kateri jahata tudi Dave Grohl, ki je po Nirvani znova za bobni, in John Paul Jones, ki je tako kot pri Led Zep na basu. Josh Homme je kot producent znan zlasti kot produ-