Zaradi nenavadne lastnosti političnega govora, ki ga dobro poznamo iz avtoritarnih in totalitarnih režimov, nekako pa ne bi smel delovati v demokracijah. V avtoritarnih okoljih se politiki samo delajo, da prepričujejo poslušalce. V resnici delajo teater. Resnost njihovih sporočil ne izhaja iz resnosti argumentov, ampak iz grožnje s posledicami represivnih aparatov, ki stojijo za njimi. Avtoritarni politik javno nastopi samo ob velikih praznikih in ob izrednih razmerah. Ob vseh priložnostih grozi in razlaga o sovražnikih, ki z vseh strani prežijo na državljane. Samo za nekaj milimetrov je treba premakniti kontekst govora in celotna zgradba se sama od sebe sesuje v smeh. O avtoritarnih politikih ni treba pripovedovati šal, ker je njihov celoten miselni konstrukt slaba šala. V demokracijah ponavljanje političnih govorov v satiričnih kontekstih deluje enako monotono kot v formalnih okoliščinah. Demokracija je duhamoren sistem oblikovanja konsenza, ki naj prepreči nastanek izrednih razmer. Temelji na sporočilu, da je bolje umreti od dolgčasa kot od atomske vojne. Bush ni demokrat. Je republikanec. Smešen je, ker si je tako lahko predstavljati, da njegove govore prepisuje Kim Jong Il.