V šali pravi, da je oblikovanja interierjev lokalov lotil iz enostavnega razloga: vedno se je rad zadrževal po gostilnah in zdelo se mu je, da jim nekaj manjka. Pravi razlog pa je nekoliko drugačen. »Pri nekem osebnem projektu sem se nekoliko uštel. Zmanjkalo je denarja. Telovadec Aljaž Pegan mi je ponudil delo, ki sem ga sprejel. Potem pa je bilo tako, kot bi odprl Pandorino skrinjico, le da so iz nje letele dobre in ne slabe stvari.« Končni izdelek je rezultat skupinskega dela Preden Matej Lampič sklene pogodbo za urejanje prostora, se temeljito pogovori z vlagateljem . »Za projekt se odločim le, če začutim, da se bova z naročnikom ujela v viziji, kakšen naj bo prostor videti,« pravi in nadaljuje, da se njegovo delo ne konča pri idejni zasnovi, temveč ko na steni visi zadnja slika. Pri izvedbi sodeluje s projektantskim birojem , ki izdela natančen načrt z vso potrebno napeljavo, priskrbi potrebne materiale ter vodi in nadzira vse podizvajalce , ki sodelujejo pri projektu: zidarje, električarje, keramičarje, kovače, kamnoseke, slikopleskarje, mizarje ... Mojstre v glavnem izbira sam in ima krog stalnih sodelavcev. »Pri izbiri mojstrov, s katerim bo sodeloval, ni pomembna le ugodna cena, ampak predvsem prožnost in želja po znanju. Iščem mlade, ki še čutijo lakoto po znanju, ki jim ni toliko v interesu zaslužek, temveč priložnost, da se prebijejo v igro. Stari obrtniki pa so pogosto trmasti in nagnjeni k 'štancanju',« razlaga Lampič, ki znanja s področja tehnologij obdelave različnih materialov, pridobljenih na strokovnih delavnicah doma, predvsem pa v Italiji, ne skriva ljubosumno zase, marveč ga deli z obrtniki in rokodelci, s katerimi sodeluje.