Kot na primer v razvpiti reklamni akciji, kjer so zadnjice propagirale kremo za sončenje. Ne gre za to, da bi si zadnjice ne zaslužile razkazovanja v javnosti: po razvpitih nastopih Yoko Ono bi to ne smelo vznemirjati nikogar več. Nerodno je to, da večina prebivalcev Slovenije v zadnjici očitno še danes prepozna žensko. In to kljub temu, da biološko zadnjica ni nikakršno znamenje spolne razlike, kulturno pa je delitev na moške in ženske vloge že dolgo vsaj tako izrazita pri homoseksualcih kot heteroseksualcih. Enostavno: ženske že dolgo ne prepoznaš več po zadnjici. Celo najbolj zakrknjeni puritanci in homofobi, ki tega še nikoli niso izkusili, to vedo iz filmov in nadaljevank: zadnjica dandanes še ne jamči, da imaš pred seboj res žensko. Če kljub temu ravnajo drugače, smo tega krive same. Ne, zame ne velja nič od tega, kar bom navedla spodaj, v prvi osebi množine govorim zaradi solidarnosti, za zgled, saj je solidarnost med Slovenkami takorekoč neznan pojav. Same - če smo v javnosti pripravljene nastopati kot anonimne spremljevalke svojih moških, če svoje poklice opisujemo z moškimi oblikami samostalnikov, pa tudi, če smo zadovoljne s svojim pojavljanjem v ženskih medijih ter obenem mirno listamo "resnejše" časopise in gledamo teve oddaje, kjer pogosto ni enega ženskega obraza ali imena - z vsem tem, namenoma ali ne, poskrbimo za to, da nas ni nikjer ne videti ne slišati. In dokler bo tako, dokler ne pokažemo nič drugega, nas bo slovenska javnost pač pripravljena prepoznati v prvi zadnjici, ki jo bo zagledala na plakatu. o