Na spletni strani največjega slovenskega kinopodjetja je objavljena novica, da je film Beanove počitnice »dosegel nov mejnik v slovenskih kinih«: »V prvem tednu predvajanja je po zaslužku (…) prvi presegel magično mejo 200.000 evrov v sedmih dneh.« Res magično. Čeprav res ne gre za kaj drugega kot nerodnega moškega, ki se zaletava v ulične svetilke, mi pri Beanu v glavnem postane slabo. Mogoče zato, ker si drugod po svetu veliko ljudi predstavlja, da je nerodni Bean – z obleko iz tvida, minijem in lunastim nasmeškom vred – nekaj kvintesenčno britanskega. In to ne glede na to, da je Rowan Atkinson dejal, da se je pri Beanu »vsaj malo« zgledoval po Tatijevem gospodu Hulotu, ki pa je vsekakor nekaj kvintesenčno francoskega. Moje predstave o britanskosti in teh stvareh so očitno malo drugačne. Včasih se počutim kot apologet Britanije, ki obstaja predvsem v moji glavi. In ne, Beana ni v njej. Verjetno je res čas, da se postrižem na irokeza in začnem igrati bas kitaro.