Allenu ni bilo potrebno vložiti veliko napora, da je prepričal Divjega Bila, da je naslednjo pomlad poslal Gehlena nazaj v Nemčijo. V Pullachu, majhnem mestecu nedaleč od Münchna, smo mu kupili staro vilo, obdano s parkom in visokim obzidjem, žepe nabasali z dolarji in mu obljubili še več zelencev, če bo za nas obnovil svojo obveščevalno mrežo. Takoj se je lotil naloge. Vilo je prenovil, jo napolnil z luksuznim pohištvom in opremo, najel mlade tajnice in si obnovil garderobo. Uniformo je zamenjal z oblekami iz tvida, šivanimi v Londonu po naročilu. Svojo obveščevalno mrežo v Sovjetski zvezi je ponovno obudil pod krinko “Družbe za razvoj južnonemške industrije” (South German Industrial Development Organization). Business as usual – posel kot običajno, bi danes rekli. Le da Gehlen ni več delal za admirala Wilhelma Canarisa, šefa Abwehra, ampak za generala Williama Donovana, šefa O.S.S. Za nadzornika mu je Donovan določil majorja Jamesa Critchlanda, toda ta je le kimal vsem Gehlenovim predlogom. Kmalu je sestavil seznam sodelavcev. To so bili nekdanji oficirji Wehrmachta in SS, ki so delali v Abwehrju in RSHA, katerih večina se je že nahajala na seznamu CROWCASS in so čepeli po naših in britanskih zaporih, čakajoč na sojenje.” “In CROWCASS je ...?”je zopet Jacob prekinil pripoved. “Central Registry of War Criminals and Security Suspects – osrednji seznam vojnih zločincev in varnostnih osumljencev, ki je nastal že maja 1945. Kdor se je znašel na tem seznamu, se mu ni dobro pisalo. Toda Gehlen je postal Donovanov in Dullesov ljubljenec in ta dva sta mu izpolnjevala vse želje. Takoj so začeli ljudi z Gehlenovega seznama premeščati iz zaporov v Pullach, kjer so postali del tima. Bilo jih je kakih štiristo. Toda to ni bilo dovolj. Ti ljudje so morali dobiti imuniteto in možnost neoviranega gibanja. Podoben problem se je pojavil pri znanstvenikih, ki jih je bilo treba legalno pripeljati v ZDA. Zato je Donovan v sodelovanju z JIOA (Agencijo za skupne obveščevalne cilje) dal pripraviti projekt PAPERCLIP – SPONKA: omogočiti tem ljudem prihod v ZDA, kjer bi jim dali imuniteto, državljanstvo in po potrebi celo novo identiteto. Septembra 1946 je Truman projekt odobril, z enim zadržkom: “Kdorkoli, ki je bil član NSDAP oziroma je bil več kot samo navaden sodelujoči v njenih aktivnostih in je aktivno podpiral nemški nacizem in militarizem, ne more biti deležen pomoči ZDA.” Ko je Allen to slišal, sem mislil, da bo znorel.”