otrok, dve služkinji in mamino mamo … in pokril stroške rojstev, smrti in bolezni … Ko si se rodil, sem ti namenil ves svoj čas v upanju, da v prihodnosti ne boš sposoben poskrbeti le zase, temveč da bom udobje starosti užival tudi jaz in se mirno srečal s smrtjo … Moj dragi Wolfgang, … povsem zaupam in verjamem v tvojo sinovsko ljubezen. Naša prihodnost je odvisna od izobilja tvojega dobrega občutka.« Ko je oče dobil sinovo pismo, je potreboval dva dni, da si je opomogel od šoka, ko je sin dobil njegov odgovor na svoje, je bolan obležal v postelji. V njem je Leopold sina obremenil z vsem, s čimer je mogel, ga čustveno izsiljeval s sestro, z mamo, s sabo, grdo govoril o Aloysii, mu napovedal prihodnost z »neko« žensko, kupom otrok in slabo službo, saj Weberjevi niso bili premožni, in na koncu dodal: »Spomni se name, kakršnega si videl, ko si nas zapustil. Stal sem ob kočiji, popolnoma zlomljen. Četudi sem bil bolan, sem do dveh zjutraj pakiral tvoje stvari. In potem sem bil ob šestih zjutraj spet pri kočiji, da sem vse nadzoroval zate. Prizadeni me zdaj, bodi tako krut!« Očetova manipulacija, samopomilovanje, histerija, melodramatičnost in še kaj so ponovno obrodili sadove – Wolfgang se je sprijaznil s potovanjem v Pariz, ker pa ga zdaj niso upali na pot pustiti samega, se je morala za sina ponovno žrtvovati mama. Namesto domov, kamor si je tako silno želela, je morala na pot. Štirinajstega marca 1778 sta odpotovala in prispela na cilj premočena in prezebla, kar je pozneje Mario Anno drago stalo.