Mastnak ponuja trditve z intelektualno in »zgodovinsko« distanco (geografsko pustimo, ni pa nepomembna!) za Slovenijo v devetdesetih: zašili spoznanja in klofne najprej na desno, pa še krepko na levo, pogleda naprej (vizija Evrope) in dobro »pljune«. Da je zmogel odmeriti, je potreboval nekaj let trdega dela v arhivih. In imel je izkušnjo, ki smo jo vsi delili: »kako se je odigrala vojna v Bosni«... nekaterim obleži v želodcu. Dobro namerjen odmerek je nekatere zaslepil, drugim oči umije. Da se vidi tisto brezno, ki ga sicer nočeš videti, slišati zanj, se o njem izreči. To je to. Kadar je bilo otrokom v zadnjih desetih letih za »znoret težko razumeti, kdo, kje smo, kaj, hudiča, delamo«, sem po nepisani tradiciji poskusila takole: to, kar vidijo, je le en košček sveta in ena možnost. Ko postane res zadušljivo in neznosno, je treba odpirati nova vrata: v knjige in v druga okolja. So razumeli; družina živi v štirih državah in na dveh celinah. Prav tako skoraj vsi prijatelji in mnogi kolegi. Skupaj ugotavljamo, da smo eno vrsto problemov zamenjali za drugo in zdaj si vsak izbira tiste in tam, ki jih lažje rešuje. Vizija Evrope je res le (zavajajoče?) upanje na neko novo možnost. Vrednota »svobode gibanja in možnosti izbire« je tisto, kar mlajši (in nekateri starejši) visoko cenijo.