Nočna dežurstva in številne stresne situacije – enkrat bolj, drugič manj – izčrpavajo tudi Marka, vendar si upam trditi, da ga je življenjski slog z nenehno navzočo napetostjo tudi malce zasvojil. Da se v prostem času zares sprosti, poišče enako močne impulze, kot jih ima v službi, v adrenalinskih športih. Eden izmed takih podvigov pa se je zanj skoraj usodno končal. Ko je šel pred leti na turno smuko v Italijo, si je na predelu, kjer je skopnel sneg in je bilo videti travo in skale, snel smuči, da jih ne bi poškodoval. V tistem trenutku je z glavo navzdol zdrsnil štirideset metrov globoko. "Ko sem padal, mi je bilo zelo žal. Ker sem vedel, da bom umrl. Ampak potem nisem," začne Mark pretresljivo pripoved. "Ko sem obležal na travi, nisem ničesar videl, ker mi je glava krvavela po tolikih udarcih ob skale, usesti pa se nisem mogel, ker sem imel zlomljeno ramo. Ko sem si jo nekako naravnal, sem se usedel in zagledal desno nogo, ki je pri goleni molela vstran. Mislil sem, da mi je nogo odtrgalo, dejansko pa mi je, najverjetneje zaradi udarca ob skalo med padcem, odbilo pet centimetrov kosti. Naredil sem si esmarkovo prevezo za zaustavitev krvavitve na nogi in začel kričati, da sta me žena in prijatelj po pol ure gazenja po snegu, našla."