Ko mi je pošla sapa, sem se hropeč sesedla na štor. »Prosim lepo,« sem rekla in lovila sapo, »imenitno je povezati tek in petje!« Branko je zmignil z rameni: »Ja, dokler ne poješ osladnih pesmic.« »Saj jih ne!« Stopil je k meni in mi ljubeznivo razmršil od potu mokre lase: »Kozica!« »Nisem srnica?« Sunila sem ga in takoj zatem sva se valjala in zaljubljeno mečkala po travi. Najini telesi sta bili razgreti od teka in najin pot se je pomešal, ko sva nekaj hipov trdno objeto obležala na travi. Zaprla sem oči in uživala Brankovo bližino. Slišala sem utrip njegovega močnega srca in bila srečna, ko sem začutila nežen dotik njegovih toplih prstov pod majico. Ko sem odprla oči, je bil njegov obraz tik nad mojim. Njegova sapa je bila vroča in domača. Poljubljal mi je veke, lica, me igrivo ugriznil v nos, grizljal uho … Nato so se najine ustnice znova združile in spet sem zaprla oči, da bi se predala temu čudovitemu trenutku. Nekaj časa sva ležala drug ob drugem na hrbtu v travi in nad nama je bilo jasno in modro nebo. Jata kričečih gosi je vadila razporeditev za let na jug. Počasi se je v naju zalezel hlad iz tal. »Škoda,« je rekel Branko, »škoda, da je poletje že skoraj mimo. Tla so že zares hladna.« Vstal je in me dvignil. »Gosi bodo kmalu odletele. Potem bo zares jesen.«