Na julijsko nedeljo letos sva se z možem kot ponavadi odpravila na javno plažo pod otroškim letoviščem Pacug. Tam sva opazovala otroke, ki so si z barvami čez hrbet pisali HIV +, risali injekcijske igle, zvezde Rdečih brigad ipd. Nato so šli vsi pobarvani na pomol, se zafrkavali z učiteljem in se porivali v vodo. Naenkrat je taisti učitelj stopil do naju, ki sva se sončila na brisači ob morju, in me ogovoril, naj si oblečem modrček, ker so v bližini otroci, nekateri celo iz krščansko vzgojenih družin in zanje moj toples ni primeren. Na mojo pripombo, da je risanje po hrbtih otrok zelo krščansko vzgojno, sem dobila odgovor, da je to njihova stvar. Da ne govorim o besedah, da sva kot domačina (na tej plaži se kopam že 28 let) naenkrat prišla na tujo plažo, se pravi njihovo. Verjetno si jo bodo kmalu prilastili in zaprli pot do morja in plaže, ki naj bi bila vsem na razpolago.