Tako je to v življenju, ljuba moja sestavljeno je iz številnih novih snidenj, velikokrat pa se moramo tudi posloviti. Slovo je vedno ganljivo, polno čustev, solza in spominov; snidenja pa so polna izzivov, napetega in vzburljivega pričakovanja novega, nepredvidljiva in zato na svojevrsten način privlačna. Toliko enih in drugih sem že doživela, da bi lahko bila dosmrtna predsednica društva »Slovo in začnimo znova«. Kaj bi se lagala, še sama se, vsako poletje znova, poslavljam od stare klape - soseda Milivoja, poštarja Geze in tiste sosede iz prvega nadstropja, ki me sicer ne mara, a bi si jo morala izmisliti, če ne bi stanovala v našem bloku - kot da se ne bomo videli nikoli več. Objamem in pobožam vse potepuške mačke v naši ulici; poslovim se od svoje prodajalke zelenjave na tržnici, da se revica ustraši in vpraša, ali sem morda hudo bolna; in lastniku bližnje slaščičarne rečem ganljivi adijo ter ga opozorim, da lahko dva meseca peče za 20 odstotkov manj slaščic - seveda me ves bled vpraša, če je bilo morda zadnjič kaj narobe s tortico in kremšnito. Ampak izziv, da bom v dveh mesecih videla toliko novega in spoznala toliko novih ljudi in doživela toliko novih reči, je vedno močnejši od želje, da se vsaj ne bi prav nič spremenilo, ker je tako, kot je, dobro, kaj dobro, super! To, da bo konec osnovnošolskega življenja, pa vendarle ne pomeni konca stikov, ker se boste nekdanji sošolci še vedno dobivali, tokrat z novimi zgodbami in izkušnjami. Ne pomeni niti konca norčij, saj jih boš prav gotovo počela kje drugje - v srednji šoli, z neko drugo družbo, kajti vedno in povsod je mogoče najti dovolj tistih, ki so dovolj otročji za norčavost. Ampak, Katarina, da mi zaradi nostalgije do osnovne šole ne bi ponavljala razreda! To pa bi bil višek in bi te takoj vpisali v Guinessovo knjigo rekordov. Lahko še petkrat ostaneš v osmem razredu, toda to ne bi bila več ista družba, to ne bi bil več tvoj razred, v katerem ste se, kot pišeš, vsi imeli super, in potem to ne bi bilo več to. V šoli sem imela prav tako veliko čudovitih, nepozabnih prijateljev, pa sem tudi prebolela slovo. Saj bi vam napisala, kaj vse smo počeli, a to ne bi bilo preveč pedagoško in bi me kakšen zagrizen učitelj zatožil ministru za šolstvo, da mladino pohujšujem in učim krivo vero. Pravzaprav se prav veselim tvojega pisma po nekaj mesecih srednješolskih klopi. Se spomniš Mary Ann, ki mi še vedno pogosto piše? Tudi ona je, ubožica, trpela vse zadnje mesece osmega razreda, zdaj pa neizmerno uživa v srednji šoli.