Otroci ali starši? Morda je dobro začeti z večno dilemo, katere je treba predvsem ščititi, otroke ali starše, če je nemogoče pomagati obojim hkrati in če so seveda pomoči sploh potrebni. Sama sem s tem vprašanjem opravila že zelo zgodaj, ko sem pisala o otroškem domu, kjer so bili majhni otroci od dojenčkov do nekaj let starih. Nekateri so se tam znašli zaradi trenutne bolezni matere ali začasno neurejenih razmer, to človek seveda razume, mnogi pa so bili brez vsakršne možnosti, da bi lahko v bližnji prihodnosti zaživeli normalno čustveno življenje. Dogajalo se je, da so jih matere vsake toliko časa prišle pogledat, da bi preprečile postopek za posvojitev, in dogajalo se je, da svojih otrok niso prepoznale. Čeprav so se medicinske sestre in vzgojiteljice neskončno trudile, da bi jim pričarale topel dom in potešile čustveno lakoto, so med enim hranjenjem in drugim previjanjem imele kaj malo časa, da bi vse ljubkovale toliko, kot so si malčki želeli. Stala sem na sredi igralnice z dvema malčkoma v naročju in s pravim grozdom bitjec, ki so se oklepala mojih nog, da jih ne bi prezrla in pozabila objeti in pobožati. Kako zelo so otroci hrepeneli po dotiku! Odtlej zame dileme na katere se bolj ozirati, na otroke ali starše ni več, in to mnenje sem zelo okrepila na mnogih poteh po tujini, kjer sem srečala množice zapuščenih, zanemarjenih, čustveno in telesno sestradanih otrok, ki so životarili po sirotišnicah ali kar na cesti. Zapuščenim otrokom je treba poiskati nekoga, ki jih bo imel rad, pa če se njihovi starši, ki zanje nočejo, ne morejo ali ne znajo skrbeti, s tem strinjajo ali ne!