Prve skupine ilegalcev so nastale že leta 1925, organizirala jih je Orjuna, ki so jo v Sloveniji vodili primorski emigranti. Na Nanosu leta 1927 so se odločili za povezavo in razširitev organizacije ter za konkretno aktivnost, ki bo nadomestila vlogo zatrtih legalnih inštitucij,« pripoveduje Kacinova. »Tistega leta so se razmere za Slovence zelo zaostrile, saj je oblast ukinila vsa društva, pevske zbore, športne in gledališke prireditve, gospodarske zadruge in hranilnice, medtem ko so bile šole poitalijančene že prej. Nova organizacija je napovedala boj proti fašizmu z vsemi sredstvi, po vzoru Irske, ki se je tedaj osvobajala, in proletarskih revolucij.« Milica Kacin Wohinz sicer pravi, da se o imenu organizacije ni govorilo, tudi med sestankom na Nanosu ne. Imenovali so jo »naša« ali »tajna organizacija«, le tržaška veja si je nadela ime Borba, kakor se je imenoval tudi prvi letnik ilegalnega časopisa. »TIGR« je bil zapisan le v časopisu Svoboda s podnaslovom »glasilo revolucionarne organizacije TIGR«. Primorski odpor je podprla Jugoslavija, saj je šlo za obstoj njene manjšine, tigrovci pa so za Jugoslavijo opravljali akcije in zbirali obveščevalne podatke. »Upoštevati je treba, da je Jugoslaviji po letu 1925 grozila vojna. Italija je sklepala zavezništva z jugoslovanskimi sosedi, Jugoslavijo je obkoljevala. Prizadevala si je za hegemonijo na Jadranu in vpliv na Balkanu. Tigrovci so se razglasili za jugoslovansko predstražo, z atentati na policijske konfidente, s špijonažo in sabotažami so se pripravljali na gverilski boj, ki bi ga sprožili, če bi Italija napadla Jugoslavijo. V Ljubljani so emigranti, med njimi Lavo Čermelj, delovali v manjšinskem inštitutu, ki je zbiral podatke o ravnanju Italije z jugoslovansko manjšino in jih objavljal v tisku Kongresa evropskih narodnosti, ki mu je predsedoval Josip Wilfan,« pravi Kacinova. »Vendar je morala pod pritiskom Italije Jugoslavija nekatere emigrantske organizacije ukiniti že ob prvem tržaškem procesu, zvezo emigrantov pa v začetku druge vojne. Voditelji Tigra v Ljubljani so delovali ilegalno, ilegalno so tiskali Svobodo, oblast pa je očitno pri tem zamižala. Leta 1934 jim je predala večjo količino orožja in razstreliva iz skladišč jugoslovanske vojske. Tajno so ga prenesli čez mejo. Kasneje je to orožje postalo glavni »corpus delicti« za obtožence drugega tržaškega procesa. V tridesetih letih so z atentati in sabotažami prenehali. Ponovili so se v začetku vojne, skupaj z obveščevalnim delom, v korist vojskujočih se demokratičnih držav, zlasti Anglije.« Priznanje z dolgoletno zamudo