Iz opisa obeh kaznivih dejanj v izreku napadene sodbe, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni moč razbrati koga bi naj obdolženec razžalil in o kom bi naj trdil ali raznašal kaj neresničnega ter kako bi naj s tem škodil njegovi časti ali dobremu imenu. V izreku napadene sodbe tudi ni tistega dela opisa kaznivega dejanja obrekovanja, iz katerega bi bilo razvidno, da je obdolženec vedel, da je to, kar trdi in raznaša neresnično. Zasebni tožilci obdolžencu očitajo, da je navedeni kaznivi dejanji storil s tiskom, torej po določbi drugega odstavka 169. in 170. člena KZ. To kvalificirano obliko kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja lahko stori avtor članka, ki svoj članek objavi v tisku. Iz opisa kaznivih dejanj v izreku napadene sodbe ne izhaja, da bi bil obdolženec avtor članka, ter da bi ga objavil v časopisu V. dne 26.08.1998. Dal je le izjavo novinarki V., ki je napisala članek, katerega sestavni del je tudi njegova izjava. Ker torej obdolženec ni avtor članka, objavljenega v časopisu V., iz izreka napadene sodbe pa ne izhaja, da je zahteval od novinarke objavo izjave, ki ji jo je posredoval, opis v izreku napadene sodbe tako tudi ne vsebuje zakonskih znakov po drugem odstavku 169. in 170. člena KZ. Bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja je čas njegove storitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz opisa kaznivih dejanj v izreku napadene sodbe ni mogoče zaključiti, kdaj je obdolženec delal, torej kdaj je novinarki E. Z., ki je avtorica članka objavljenega v V. dne 26.08.1998, podal obravnavano izjavo. Zato ni moč razbrati, kdaj sta bili kaznivi dejanji, ki se obdolžencu očitata, storjeni. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je opis obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj pomanjkljiv, ker v njem manjkajo nakazane sestavine. Pri tem je treba poudariti, da je opis dejanskih okoliščin vselej stvar tožilca, v obravnavanem primeru zasebnih tožilcev, in da je sodišče pri sojenju na tak opis vezano ter ga glede bistvenih sestavin ne more spreminjati.