Ob prvem maju, dnevu narodnega dela, mi je Hitler končno ponovno narekoval. Prej je govoril na množičnih zborovanjih in je bil osebno navzoč na proslavah in velikih prireditvah. V zadnjih letih vojne je svoje govore skoraj vedno posnel na magnetofonski frak, ki so ga nato predvajali po radiu. Pogosto pa je svoje besede le prebral ali jih objavil v tisku. Predvsem pa od začetka vojne ni nikoli več javno govoril. »Najraje in najbolje govorim prosto,« je dejal, »a sedaj, med vojno, moram vsako besedo pretehtati, kajti svet je pazljiv in ostro posluša. Če bom iz spontanega razpoloženja kdaj izrekel kakšno nepravilno besedo, lahko povzročim težke zaplete.« Le ob internih priložnostih, pred gauleiterji, oficirji ali industrijalci, je govoril brez rokopisa. Čeprav sem ga že nekaj dni pred tem spomnila na načrtovani govor, je bil šele v noči od med 30. aprila aprilom na in 1. majem prave volje in je imel čas za narekovanje. Pisala sem celo vso noč. V jutranjih urah sem bila gotova, ob desetih je Hitler posnel govor na magnetofonski rak in ob dvanajstih so ga predvajali vsi nemški oddajniki.