Sir Alex Ferguson morda ni najboljši trener na svetu, čeprav bi tudi to morda bilo dokazljivo, je pa gotovo največji strokovnjak za določanje prelomnih trenutkov v obdobju nekega kluba in v karieri nekega nogometaša. In je zato spomladi 2003 očitno zelo dobro vedel, zakaj je v garderobi Old Trafforda kopačko brcnil v kot ob ogledalu, kjer je na zdrsani leseni klopi od prvega dne kariere pri Manchester Unitedu sedel David Beckham. Dovolj mu je namreč bilo Beckhamovega zvezdništva, vse bolj na živce mu je šla tudi njegova odkrita naklonjenost do ženskarjenja takratnega selektorja angleške reprezentance Svena Görana Erikssona, zato je nekoč svojega najljubšega nogometaša preprosto izgnal iz kluba. Florentinu Pérezu, predsedniku madridskega Reala, se je ob Fergusonovem izbruhu gotovo zdelo, da se je nebo končno odprlo in mu poslalo zadnjega superzvezdnika, ki je še manjkal v njegovi obsedenosti z zbiranjem najpopularnejših in tržno najbolj zanimivih nogometašev na svetu. Toda Pérezove sanje o vseh galaktikih, zbranih v Realu, so se uresničile in se hkrati začele uničevati v trenutku, ko je Beckham pristal na madridskem letališču, najuspešnejši evropski klub vseh časov pa krenil v serijo štirih pogubnih sezon, ki jo je pretrgala šele zadnja tekma komaj končanega prvenstva. Da bi bila ironija še večja, je Real jubilejni trideseti naslov osvojil z igro, ki je spominjala na vse, le na Beli balet, ki ga je Pérez tako zelo oboževal, ne. Fabio Capello je namreč rezultatsko silno uspešen trener, ki je v karieri štiri naslove italijanskega prvaka in eno zmago v Ligi prvakov osvojil z AC Milanom, naslov italijanskega prvaka z AS Romo, dva med lansko afero Moggi odvzeta naslova italijanskega prvaka z Juventusom in dva, vključno z letošnjim, naslova španskega prvaka z Madridom, nikoli pa ni gojil razkošnega stila nogometa, od katerega so navijači Reala odvisni in ga zaradi izrazite razvajenosti od igralcev preprosto zahtevajo. Naprej, njegov naslednik Ramon Calderon je vse, kar Pérez ni bil. Nediskreten, hrupen in menda ves čas tako zaudarja po česnu, da so po osvojenem naslovu španskega prvaka tabloidi objavili karikaturo, na kateri so samo Calderonove noge, trup in glava pa sta upodobljena v debelem stroku česna, iz katerega visijo tanki lasje. Pérez je zadah po česnu preziral. Victoria Beckham, ta je seveda pred štirimi leti s prihodom v Madrid le še povečala neznosni hrup, ki je nastal okoli Reala, ko je Beckham oblekel dres s številko 23, pa je v trenutku pretiranega domotožja celo dejala, da je prva stvar, na katero se spomni, ko kdo omeni Špance, zadah po česnu. Tudi njej je Calderon moral iti strahovito na živce. Toda osrednja osebnost sage o galaktikih je na koncu preprosto moral biti Beckham. Namreč, in to so Pérezu njegovi nasprotniki še posebej radi napak očitali, Beckham ni le marketinška embalaža, v kateri ni nogometne vsebine. Niti najmanj ne. Ko je Pérez kupoval Beckhamovo pogodbo, je dobro pregledal DVD, naslovljen »Treble«, iz sezone 1998/1999, v kateri je Manchester United osvojil Premierleague, pokal FA in Ligo prvakov. V tej čudoviti zbirki zadetkov in čustev ni videl le nogometaša, ki je s podajami pred nasprotnikov gol pripravil vsaj osemdeset odstotkov vseh Manchestrovih zadetkov, vključno z zgodovinskima na stadionu Barcelone, kjer je Manchester v dveh čarobnih minutah uničili münchenski Bayern z njegovim orožjem. Z vztrajnostjo, poosebljeno v Beckhamu. Pérez je seveda videl tudi mladega moškega, ki je bil sicer zares videti nenavadno dobro, a je hkrati previharil tudi vse viharje, ki so se nanj zgrnili v trenutku, ko je na svetovnem prvenstvu v Franciji nedolžno brcnil v rit argentinskega nogometaša Diega Simeoneja.