Leta in in leta namreč že na Celovški 25 niso naredili popolnoma ničesar za to, da bi kljub precejšnjim uspehom privabili kakšnega novega zaljubljenca v zeleno-bele barvo. Pa s tem ne mislim na tiste goreče privržence pod imenom Green Dragons, ki so tako ali tako zgodba zase, temveč ostale ljubitelje hokeja. Ko tako obiskujem tekme Olimpije, vedno srečavam ene in iste »face«, ki še verjamejo, da bodo v bližnji prihodnosti za zmaje le prišli boljši časi. Obzorja se v tem pogledu sicer razgrinjajo, toda ne verjamem, da bodo navijači v prihodnje deležni kakšnega bolj pristnega odnosa zaposlenih v pisarnah nad ledeno ploskvijo dvorane Tivoli, prizorišča, ki je sicer v deželici na sončni strani Alp daleč najbolj komfortno med vsemi. Kdaj nazadnje so namreč lahko širše množice kibicev izkazale svojo privrženost zeleno-belim s tem, ko so lahko kupile letne vstopnice, navijaški šal, hokejski dres ali kakšen drug suvenir, ki je povezan z Olimpijo, da o gostinski ponudbi - ki je resda v domeni Zavoda Tivoli, pa vendar - sploh ne govorim, saj je pod kritiko. Gospodje, tako se ne vodi marketinške politike kluba, zato niti ni čudno, da se skoraj nihče več ne more poistovetiti z vašim moštvom, ki pa tako ali tako ni prav nič več »domače«. In ko bi bili vsaj tujci kaj vredni (beri: bi upali koga udariti »na gobec«, kar je v prestolnici vedno štelo nekaj več), bi mogoče še šlo, tako pa.... Ni kaj, svojim navijačem je Olimpija kvečjemu neprijazna in ne obratno.