Seveda smo ga morali začeti - navsezadnje nam je to narekovala že vljudnost, prav nič drugega pa ni govoril niti glas logike - s tem, da smo Emmanuela vprašali o Ericu in o njunem odnosu. »Morda v karieri ni imel toliko sreče, kot bi si jo zaslužil, a prepričan sem, da je odličen nogometaš z bogatim nogometnim znanjem, ki je v preteklosti pomagalo tudi meni,« je zvezdnik topničarjev začel opisovati svojega nekaj let starejšega rojaka in nadaljeval s še večjo naklonjenostjo do nogometaša Interblocka: »Vesel sem, da se je v Sloveniji dobro znašel in da mu je - tako mi je povedal - pri vas zelo všeč. Če pa nogomet pustimo ob strani, lahko o Ericu povem še več lepih besed. Je izjemen fant - lahko ste prepričani, da ga, če ne bi bil zares nekaj posebnega, ne bi povabil k sebi v London in da se tudi midva v tem trenutku ne bi pogovarjala. Podobnih intervjujev namreč ne dajem, vi ste izjema, ki sem jo naredil prav zaradi Erica.« Pri tem se nam je zdelo nadvse zanimivo, da Adebayor ni omenil besede prijatelj, a smo sklepali, da je nanjo pač pozabil. Motili smo se, in to nam je dal kar 193 centimetrov visoki, a vseeno izjemno spretni napadalec vedeti, še preden smo besedo uspeli izgovoriti do konca. »Vaše sklepanje je napačno, povsem napačno,« je skorajda povzdignil glas, nato pa je očitno začutil naše začudenje in je hitro - pravzaprav zelo hitro, z njegovo tipično afriško angleščino smo imeli nemalo težav - nadaljeval: »Eric ni moj prijatelj, prav tako ni moj dober prijatelj, zame je moj starejši brat. Da, v Sloveniji imam brata, in prav zato se zdaj lahko pogovarjate z menoj. Poznam ga že od mladih nog, ko sem kot 14-letnik obiskoval tekme kluba, za katerega je igral. Vedno je bil do mene zelo prijazen, pomagal mi je z nasveti in tudi zaradi njega sem postal tako dober nogometaš. Veliko me je naučil tudi o življenju, skupaj sva preživljala ogromno časa in tudi zdaj sva skupaj, kadar je le mogoče. Da, brat je edina beseda, s katero ga lahko označim.«