V misijone je Friderika Baraga gnala gorečnost. Ko je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, mu je prišla v roke knjižica Leopoldinske družbe o ameriških misijonih in odločil se je, da pojde v Ameriko. V New York je priplul z ladjo na jadra na starega leta dan 1830. Takoj se je začel učiti indijanskih jezikov in že čez dve leti izdal prvo indijansko knjigo v otavščini – Katekizem. Na svoji prvi postojanki v Arbre Crochu (1830–1833) je že prvo leto spreobrnil skoraj vse Indijance. Na postaji Grand River (1833–1835) je nastopil proti trgovcem, ki so z alkoholom zastrupljali Indijance, in proti vladi, ki jih je nasilno izrivala iz njihove domovine. Zaradi pritiska se je moral umakniti v kraje okrog Gornjega jezera, kjer so živeli Očipvejci, in sicer v La Point (1835–1843), od koder se je leta 1836/37 odpravil na obisk v Evropo, da bi si pridobil sodelavcev in denarnih sredstev. Še pred odhodom domov se mu je leta 1835 v misijonih pridružil izkušeni župnik in sadjar Franc Pirc. Baragova naslednja postaja je bil L'Anse (1843–1853), kjer je deloval med belimi priseljenci, večinoma rudarji. Indijancem je skušal pomagati ne le duhovno, ampak tudi gmotno. Z molitveniki najprej v domačem jeziku, s šolami za otroke in odrasle in z izdajo očipvejske slovnice (1850) in slovarja (1853) jim je privzgajal zavest o lastni narodnosti in jih želel dvigniti na kulturno raven belega prebivalstva. Predvsem pa se je posvečal skrbi za duše. V hudem mrazu je na krpljah prehodil dolge milje po snegu, da je obiskoval bolnike in krščeval otroke. Sedemintrideset let je v revščini in požrtvovalnosti deloval na obsežnem področju okrog Michiganskega in Gornjega jezera.