Carbonerija spada med najslavnejše klube s flamenkom – tako glasbo kot plesom – v Sevilli, Andaluziji in Španiji. Kdor špansko ne razume, žal, od glasbe nima veliko, saj so pomembna besedila polna čustev, zato pa vsakdo, tudi turist (teh pa je veliko), lahko izredno uživa pri spremljanju atraktivnega in razgibanega plesa. »Iz Carbonerije izhajajo največje zvezde flamenka, tako moški kot ženske,« mi v enem od številnih odmorov pove Londončanka Elie, ki si je (kot študentka v Sevilli) ples ene od sedanjih legend – Marie – ogledala že zelo velikokrat. Klub Carbonerija je zanimiv že sam po sebi. Skozi rdeča vhodna vrata in vežo obiskovalec vstopi v veliko domačo »dnevno sobo« s kaminom, ki je v času našega obiska najprej lepo grel, nato pa neusmiljeno žgal. V njem nastopajo lokalni glasbeniki, ki spet veliko stavijo na besedila. Skozi »dnevno« gremo do večjega prostora s kamnitimi zidovi, na eni strani celo brez strehe, kjer je prostor za večji oder. Na levi je velik točilni put, na desni prigrizki, po sredi pa gasilske mize in klopi. V času nastopov se v prostoru (ne morem reči dvorani) ne sme kaditi, kar je še nekako razumljivo, nezaželeno je piti (treskati s kozarci) in jesti. Pogled na oder pa je v teh trenutkih zares osupljiv. Na njem, kot že rečeno, flamenko z Mario in pevcem, ki ji daje takt. Ole!