Če zanemarimo, da je bil ta performans za oba igralca tudi način zaslužka (najbrž prav tako zanemarljivega, sodeč po kovancih, ki so jih gledalci plačevali za ogled njune kletke), za kaj potem gre pri tem umetniškem posegu v realnost? Dovolj očitno seveda za izzivanje najrazličnejših reakcij med obiskovalci muzejev, obenem pa tudi za zmago simulacije, če ta zmore izzvati realne učinke, kot so obujanje kulturnih stereotipov ali indiferentnost do para divjakov v kletki modernega etnološkega muzeja. Ta zmaga je lahko kulturološko zanimiva, vendar je še vseeno nedolžna, dokler gre samo za to, da so obiskovalci muzeji imeli neprava domorodca za prava. Kaj če bi imeli pravega kanibala za nepravega in mu ponujali bonbončke? Morda pa tudi že mineva čas, ko je umetnost veljala samo za iluzijo, in poskuša postati resnična prevara.