Prvič sem služboval od leta 1955 do 1960 na ladjah Rog, Gorica in Piran in drugič - od leta 1985 do 1992 na ladjah Ljutomer, Portorož, Piran (2), Ljubljana, Planica in Kranj. Med "prvič" in "drugič" sem se leta 1977 dva meseca preizkušal na ladji Novo mesto, če še smem sanjati o vrnitvi na morje. Preizkus sem prestal, vendar sem se šele leta 1985 dokončno, do upokojitve, vrnil na "svoje ladje". Po rodu Belokranjec, daleč od morja, sem se že kot otrok seznanjal z lepotami in nevarnostmi morja. Prva pričevalka o morju je bila moja mama. V mladosti jo je zaposlila teta, lastnica restavracije v Bakru. V tej restavraciji so se hranili profesorji - pomorski kapitani iz navtične akademije. Mama mi je pripovedovala zanimive pomorske prigode, ki jih je slišala od omenjenih gostov. Večkrat sta nas obiskala strica - brata moje mame. Stric Tine je bil oskrbnik posestva nekega bogatega Žida na Korčuli, ki je že takrat imel najrazkošnejšo jahto na Jadranu, s katero je prevažal celo samega kralja. Stric Stanko pa je bil častnik vojne mornarice v Boki Kotorski. Ob njunih obiskih se je v našem domu govorilo samo o morju! V belokranjskem okolju, daleč od morja, sem morje vzljubil, še preden sem ga prvič videl. Leta 1951 sem končal šolanje na elektro oddelku srednje tehnič ne šole. Ob šoli sem v okviru ljubljanskega radio-kluba opravil vse radioamaterske tečaje in izpite: A, B, C in na koncu še radiotelegrafskega. Ta mi je omogočil, da sem lahko že leta 1951 vzpostavljal telegrafske zveze z radioamaterske postaje, nameščene na vrhu ljubljanskega nebotičnika. Po šoli sem se zaposlil v razvojnem laboratoriju za oddajnike na Inštitutu za elektrozveze. Usodno za moje poznejše življenje pomorščaka je postalo naročilo oddajnikov za obalno radijsko postajo na Reki. Takrat sem spoznal šefa te postaje, ki mi je obljubil vso pomoč pri mojih namerah, da postanem radiotelegrafist v trgovski mornarici. Leta 1953 sem se zaposlil na reški obalni postaji kot vzdrževalec opreme. Občasno sem dežural na radijskih valovih in se pripravljal za radiotelegrafski poklic. Takoj sem zaprosil za pomorsko vizo, ki se ji je takrat reklo "politička dozvola za plovidbu po moru". Bila je pogoj za pridobitev pomorske knjižice - "matrikule". Dobil sem jo šele po letu dni. Verjetno bi nanjo zastonj čakal, če ne bi v udbinem formularju zatajil svojih sorodnikov v Ameriki. Pozneje, ko smo pristajali v ameriških pristaniščih, jih nisem upal pozvati na srečanje, saj bi me udbovski tajni agentje, ki jih med takratnimi posadkami ni manjkalo, takoj prijavili! In z mojo navigacijo bi bilo konec! V tistih časih je nastal izrek: "Brod može navigat bez timuna (krmila), a ne može bez špijuna!" Z obalne postaje sem poskuš al čim prej oditi na ladje Jugolinije, Jadrolinije in Jadranske slobodne plovidbe. Vse moje prošnje so bile zavrnjene! "Matrikula" z vizo vred mi ni pomagala, da bi me sprejeli na hrvaške ladje. Tudi moj šef, ki me je zbezal z ljubljanskega inštituta, se je zelo trudil, da me ne bi zgubil na obalni postaji. K sreči, so leta 1954 v Piranu ustanovili Splošno plovbo in me takoj sprejeli v službo. Na največji slovenski prekooceanski ladji ROG sem nadaljeval in zaključil pripravniški staž za poklic pomorskega radiotelegrafista. Ladja R O G - šolska ladja slovenskih pomorščakov Na Rogu nas je plulo kar 14 pripravnikov: 6 kadetov - pripravnikov za častnike krova, 6 asistentov stroja - pripravnikov za častnike stroja in 2 asistenta radiotelegrafije - pripravnika za radiočastnika. Zaradi tega je bilo manj drugih mornarjev in mi pripravniki smo poleg svojega - pripravniškega dela morali opravljati še najrazličnejše druge posle. Le tako je bilo Rogu omogočeno poslanstvo "šolske ladje", ki je zares postala kovačnica naraščaja slovenskih pomoršč akov. Naš prvi učitelj in mentor je bil poveljnik - "barba" kapitan Baldomir Podgornik, ki je prav po očetovsko skrbel za slehernega člana posadke. Da sem se na Rogu lahko pripravljal za poklic pomorskega radiotelegrafista, sem moral na ladji opravljati električarska dela. Dopoldan sem kot ladijski električar pripadal strojnemu osebju. Moj dopoldanski šef je bil upravitelj stroja - Karel Čepregi. O nas pripravnikih je za bilten ob 20. obletnici Splošne plovbe izjavil: "V fantih, ki so prišli na ROG, je bilo veliko ljubezni do pomorskega poklica. Delali so prav vse. Bili so zaposleni kot kurjači in mazači, vse so morali poskusiti, tak je bil način vzgoje pomorščakov. Tem fantom gre zahvala za uspeh slovenske mornarice, saj so postali najboljši pomorski kader v Jugoslaviji." V popoldanskem času sem prakticiral v radiotelegrafski postaji. Oboje, delo v stroju in delo v radiopostaji, me je zelo veselilo, saj sem bil po poklicu elektrotehnik, radiotelegrafijo pa sem negoval skozi radioamaterstvo. Viktor Antonič, moj popoldanski šef, je radiotelegrafist postal v vojni mornarici. Pred vojno je služboval na veliki telegrafski radiopostaji na otoku Visu. Pripovedoval mi je, kako je iz vojske presedlal v trgovsko mornarico. Izpite je moral še enkrat opraviti na splitski luški kapetaniji. Pri razpelu, goreč i sveči in bibliji je moral priseč i, da bo očuval tajnosti sprejetih sporočil. Zanimivo ga je bilo poslušati, kako se je navigalo pred vojno. Pomorščakov je bilo več kot prostih mest, zato je ostajal na ladji tudi več kot štiri leta brez koriščenja dopustov. Takrat ladje še niso imele hladilnikov. Meso so nabavili samo za 14 dni, če ga niso v tem času pojedli, se je pokvarilo. Potem so natepavali sojo vse do prihoda v naslednje pristanišče. Še bolj zanimive so bile njegove dogodivščine med drugo svetovno vojno, ki jo je preplul v zavezniških konvojih z ladjo Ljubljana. Baldomir Podgornik prvi poveljnik Splošne plovbe Pod njegovim poveljstvom sem na Rogu navigal skoraj štiri leta. Ostal mi je v neizbrisnem spominu. Ko sem junija 1955 plaho stopil na krov največje slovenske ladje, me je prvi sprejel kapitan Baldomir Podgornik. Z menoj se je začel pogovarjati, kot da bi bila že stara znanca. Takoj so bile premagane začetniške težave - trema, strah in negotovost. "Barba" mi je predstavil zelo mlado posadko, moje vrstnike po letih. Vse nas je družila resnična želja pluti po morjih, združena s čvrsto voljo premagovati težave, ki spremljajo trdo življenje pomorščakov. Kapitan Baldo se je rodil leta 1912 v Gornji Trebuši na Tolminskem v družini učitelja s šestimi otroki. Ko so leta 1922 fašistične oblasti začele učiteljske družine preseljevati na jug Italije, se je njegov oče raje odločil za begunstvo v Sloveniji. Na osnovni šoli v Limbušu pri Mariboru je postal šolski upravitelj. Njegov sin Baldomir je iz Limbuša odšel na Pomorsko akademijo v Kotor in jo po štirih letih študija uspešno končal. Po odsluženi vojaščini se je leta 1939, pred začetkom druge svetovne vojne, vkrcal na svojo prvo ladjo - Trsat. Maja 1940, med nemškim napadom na Calais, je ladji Trsat uspelo izpluti iz Francije in pobegniti v Anglijo s polnim krovom francoskih beguncev. Ladjo je na begu zadel nemški bombnik, vendar je ta brez hujših poškodb pristala v Angliji. Kmalu zatem je Trsat v Irskem morju zavozila na mino in se potopila. Takrat je Baldo že plul na ladji Supetar kot 3. častnik krova. 12. junija 1942 je Supetar v bližini mozambiš ke obale torpedirala japonska podmornica. Posadka se je reševala z dvema rešilnima čolnoma. Eden, v katerem so bili vsi oficirji z delom posadke, se je za vedno izgubil. Baldo je poveljeval v drugem, s katerim se je rešilo pol posadke. Varno so pristali na neobljudeni obali Mozambika. Morali so se prebijati čez mozambiško džunglo vse do Durbana v Južni Afriki. Ko smo z ladjo ROG leta 1957 pristali v Durbanu, so nam južnoafriški časopisi našega poveljnika predstavili z naslovom: "VETERAN IZ DRUGE SVETOVNE VOJNE SPET MED NAMI." Ne prva ne druga potopitev "njegovih" ladij mu nista vzeli poguma. Sredi vojne vihre se je Baldo v južni Afriki vkrcal na ameriško transportno ladjo, ki je kmalu za tem sodelovala pri invazijah zavezniških sil v Afriki in na Siciliji. Prav na tej ladji je Baldo doživel hud japonski napad na ameriško ladjevje v zalivu Leyte na Filipinih. Pripovedoval nam je, kako je bilo med napadi. Zavezniške tovorne ladje so bile opremljene s protiletalskim topom in vojaško posadko za ta top. Po vsakem napadu so vojaški in civilni mornarji pregledovali svojo ladjo. Iskali so vsaj neznatno poškodbo, poškodbo ladje od vsaj enega zadetka, pa čeprav samo iz letalske strojnice. Če so jo našli, je vsak član posadke dobil izplačano posebno premijo! Med vojno je Baldo prek ameriškega Adamičevega kluba finanč no podpiral nastajanje nove Jugoslavije. Po vojni, po vrnitvi v novo socialistično državo so mu s takratno devizno menjavo odvzeli velik del medvojnih prihrankov. Odvzeli so mu celo "matrikulo", saj bivšemu "ameriškemu" častniku niso zaupali. Politično dovoljenje za plovbo po morju je kapitan Podgornik dobil šele ob ustanovitvi Splošne plovbe v Piranu. Po sprejemu v službo so ga januarja 1954 poslali v Rotterdam na prevzem prve slovenske ladje. Ob nakupu je bila ladjica že prava starka z nad 44 leti starosti. Bila je majhna, nebogljena in nosila je le 525 ton tovora. Vendar, bila je naša prva slovenska ladja! Registrirana v pristanišču Puerto Limon je plula pod zastavo Kostarike. Ime SIROB je dobila po nazaj prečitanem imenu prvega direktorja Splošne plovbe - (BORIS Šnuderl). Kmalu so jo preimenovali v Martina Krpana in ji kostariško zastavo zamenjali z jugoslovansko. Takrat, ko so Martinu Krpanu na dimnik risali emblem Splošne plovbe (sedanji grb države Slovenije), je kapitan Baldomir Podgornik že poveljeval na prekooceanskem parniku ROG, ki je bila z nosilnostjo 10.310 ton največja slovenska ladja. Na ladji ROG je Baldomir poveljeval vse do leta 1959. Zatem je tri leta plul na liniji okoli sveta z ladjami Goranka, Trbovlje in Korotan. Sedem let je vodil predstavništvo Splošne plovbe v Tokiju. Pred upokojitvo je bil še tri leta direktor luške kapitanije v Kopru. Star 76 let je leta 1989 umrl.