Sončnega ponedeljkovega jutra, (sedemnajstega januarja leta 1994), sva se po poletu čez Atlantik in po kolikor toliko dobro prespani noči v hotelu Virrey znašla na ulicah Bogote. Da je bil ravno ponedeljek, ni bilo najbolje. Čeprav je slab začetek pravzaprav na petek, je obisk velikega mesta v ponedeljek slab začetek tedna. V ponedeljek so, recimo, zaprti muzeji. Jaz pa sem Wernerju že med poletom obljubljal, da bova obiskala Muzej zlata, kjer hranijo okrog trideset tisoč zlatih indijanskih izdelkov; ostanek zapuščine indijanskih zlatarjev. Večino so Španci pretopili in odnesli domov. Ogledala bi si Arheološki in Nacionalni muzej, hišo Simona Bolivarja in tako naprej. Ko sem o vsem tem pripovedoval svojemu sopotniku, mi je oživela podoba Bogote, kot sem si jo bil vtisnil v spomin. Nekaj tisoč metrov nad valovi Atlantika sem sestavljal mozaik tega mesta, slike ulic, podobe nebotičnikov, ki parajo nebo, polne, živahne pločnike pod njimi, skromne cerkve, ki nekako ne sodijo več v to moderno velemesto, a vendar pričajo o svojem času, o začetkih danes tako živahne in tako malo bogaboječe Bogote, tega grešnega in božjim postavam posmehujočega se mesta.