Vendar za drugimi vogali čakajo še drugačni užitki - in o teh celo piše v vodnikih. Obiskovalec lahko na primer zavije s Cornmarketa mimo hotela Randolph, gre ob loku stavb v slogu regency v Beaumontovi ulici, tam obišče muzej Ashmolean in se sprehodi po vrtovih kolidža Worcester. Potem se lahko obrne proti severu in se sprehodi po spodnjem delu Waltonske ulice, da pride na območje, ki se doslej še uspešno izmika vandalizmu mestnih urbanističnih odborov. Tukaj sprva neopazno, potem pa kmalu povsem očitno univerza ostaja za vami, in celo velikanska stavba na levi, v kateri je Oxford University Press in katere travnati pravokotnik zagledate skozi visoka vrata iz kovanega železa, je videti pusta, na nepravem mestu in precej osamljena kakor kakšna ovdovela kneginja v diskoteki. Mogoče bo kakšen obiskovalec šel še naprej, mimo rdeče-modrega napisa nad kinom Phoenix na levi in počrnelo sivih zidov bolnišnice Radcliffe na desni; vendar je veliko verjetnejše, da se bo zdaj rajši zasukal in krenil nazaj proti mestnemu središču, s tem pa bo obrnil hrbet tistemu delu Oxforda, kjer se zdi, da je postopna obnova, dovzetna za potrebe skupnosti prebivalcev, dokončno zmagala v boju proti buldožerjem.