Astmatičnega strica, strastnega anglofila, sem vsa leta okupacije obiskoval samo jaz. Samec, sprt z ožjim sorodstvom, ni hodil iz svoje garsonjere na Englezovcu in ni dobival obiskov, dokler me ni mati opomnila, naj zavoljo spodobnosti stopim k njemu, ne glede na spor z očetom. Ker ni potreboval veliko, se je preživljal z bedno pokojnino in prihranki, ki jih je spravljal skupaj vse svoje samotno življenje, večno viktorijansko zadržan; redkokdo se spomni, da bi sebičnežu izvabil vsaj nasmešek. Priznam, da mi ti obiski niso bili po volji, po vsem sodeč pa tudi njemu ne; nikoli me ni nič vprašal niti sam spregovoril, ponavadi sva molče sedela urico, dve, in se nezaupljivo gledala. Slišati je bilo samo stričevo piskajoče dihanje, tenko, kot da skopari tudi z zrakom. Spomnim se, da je napade astme prej blažil tako, da je odprl knjigo, kajpak nujno kakega angleškega pisca, in zakopal vanjo obraz; zdelo se je, da je ne bere, pač pa vdihuje. Mogoče je astmo tako tudi dobil. Toda od začetka vojne je imel za napade dušenja popolnoma drugačno 'terapijo': vključil je radijski sprejemnik, komaj dočakal, da so se lučke ogrele, nato je vrtel gumb iskala, iščoč v etru kar najbolj čiste valove Radia London, oddaje v srbskem jeziku; potlej je sklonil glavo, ponesel usta k mrežastemu zvočniku in ostal tako, dokler se mu prsi niso umirile, v lica pa se mu je vrnila zdrava barva. Edino po poslušanju novic o napredovanju zaveznikov, spodbudnih sporočil vlade v pregnanstvu in razglasov mladega kralja Petra je bilo mogoče v kotičkih stričevih ustnic opaziti lahno sled nasmeha. Dobre volje zaradi razvoja 'naše stvari' mi je občasno v popolnem nasprotju s svojo varčno naravo iz svojih zasebnih predvojnih zalog ponudil Šondin Najboljši višnjev liker; nalil je tudi sebi, čeprav ni odpil niti požirka, takoj nato pa me je prosil, naj načeto steklenico pretihotapim na donavski pontonski most, ki ga je Beograjčanom velikodušno podaril general von Weiss, in jo spustim "zapomni si, to je pomembno" natanko na sredo rečnega toka. Kot nekdanji višji nadzornik plovnih poti nekdanje Državne rečne plovbe Kraljevine Jugoslavije je bil prepričan, da vsaka kapljica vode prej ali slej dospe v angleško vodovje tako da se bo prej ali slej na britanski obali nekdo okrepčal z njegovim likerjem. Niti na misel mi ni prišlo, da bi ravnal tako razsipno, pač pa sem krepčilno pijačo redno nosil njegovemu bratu, soprogu Afrosje Stepanenko; čeprav ni maral sladkih pijač, je sprejel moj dar za pomiritev dušnih muk. V splošni zmedi sem med nepojmljivim anglo-ameriškim bombardiranjem Beograda leta 1944 izpustil redni obisk pri stricu. Ko sem naposled šel k njemu, odločen zamolčati, da so zavezniki samo v prvem napadu pobili vsaj šestkrat več najinih someščanov kot nemških vojakov, zraven pa še desetine izmučenih ujetnikov v taborišču Sejmišče žrtev naslednjih valov ni nihče več štel sem ga našel na tleh pred radijskim sprejemnikom, z obrazom, obrnjenim v tla. Mrtev je bil že nekaj dni, ena od lučk v aparatu je očitno pregorela, zvočnik je šumel, kot da ves svet nepovratno izhlapeva. Razumeti ni bilo mogoče niti besede od tam daleč izgovorjenih.