Nafta oziroma dobava le-te je bila ena od prioritet ameriškega predsednika Georgea Busha na njegovi nedavni bližnjevzhodni turneji. Do slednje je prišlo skoraj točno dve leti po tem, ko je Bush v ameriškem senatu napovedal zmanjšanje dobave nafte z večno nemirnega Bližnjega vzhoda. In čeprav ZDA glede na druge gospodarske velesile ne povečujejo svoje porabe nafte, je njihov odstotek črnega zlata, uvožen z Bližnjega vzhoda, še vedno na isti ravni kot pred nekaj leti. Eden od skritih motivov Bushevega obiska pri kralju Abdulahu v Savdski Arabiji je bila nedvomno nafta, kar pa je razumljivo, če pomislimo, da prebivalci ZDA (ki v svetovnem merilu predstavljajo 4,5 odstotka svetovnega prebivalstva) porabijo četrtino svetovne porabe nafte, medtem ko samo Savdska Arabija razpolaga z dvajsetimi odstotki vseh naftnih zalog. A državi očitno nista našli skupnega jezika glede naftne politike; Bush je želel Savdijce prepričati, naj povečajo proizvodnjo, s čimer bi močno pripomogli k znižanju cen, česar pa Savdijci ta čas ne želijo niti slišati. iranske politike, se te dni raje opredeljuje kot zaveznik Irana in ne ZDA. In če so bili protesti ob Bushevem obisku pričakovani glede na njegovo veliko nepriljubljenost med prebivalci Bližnjega vzhoda, verjetno nihče izmed predstavnikov Bele hiše ni predvidel toliko zadržanosti s strani politikov, medtem ko so novinarji na veliko pisali o dvoličnosti ameriške politike. Kot primer za omenjeno dvoličnost so največkrat navajali dejstvo, da je Bush v Dubaju na veliko pozival k »demokratizaciji« arabskega sveta, le nekaj dni zatem pa je v Egiptu na vso moč hvalil egiptovskega predsednika Mubaraka kot pomembnega in izkušenega partnerja, ki je veliko pripomogel k miru in stabilnosti v regiji. Pri tem je Bush očitno prezrl, da Mubarak zatira politične nasprotnike in krši človekove pravice. Predvsem pa je Bushev obisk potekal pod vtisom obiska francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja, ki je Savdsko Arabijo obiskal le slab teden pred ameriško delegacijo. Sarkozyjev obisk so tako predstavniki Elizejskih poljan kot arabski politiki označili za izredno uspešnega, kar je močno zasenčilo obisk z druge strani Atlantika. 35