Klara je stara triitrideset let, njen mož Benjamin kakšno leto več, imata pet otrok in živita v skromni hiški nekje v Posavju, ki bi jo bilo treba temeljito obnoviti. A kako, s čim? On je brezposeln že dve leti, ona od rojstva prvega otroka ni več iskala dela. Živijo od socialnih pomoči in otroških dodatkov, pišejo prošnje različnim podjetjem za nakup peči in radiatorjev, drugič za belilo in ploščice, tretjič za hrano, starša se obračata seveda tudi na najrazličnejše dobrodelne organizacije. Tisti, ki jih bolje poznajo, so ogorčeni. »Sredi dopoldneva, ko so otroci v šoli oziroma vrtcu, sedita starša s polnimi vrečkami živil na gostinskem vrtu, vsem na očeh srkata kavo ali pivo in kadita ter imata noge na stolih in se nam, ki delamo tam oziroma hitimo mimo, smejeta v brk. Vedno sta tam, kjer kaj dajejo, saj razumete: pet revnih otročičev, ko pa je treba poprijeti za kako delo, pomagati sosedom ali oditi denimo sezonsko obirat jagode, breskve ali jabolka in hruške, tedaj sta nenadoma oba bolna ali morata, spet oba, paziti na otroke,« pripovedujejo.