Ampak za kaj takega nisem imela časa. Ali pa mogoče strogi teti vendar nisem bila pripravljena odkriti, da sem, medtem ko sem pazila, ali kdo od znancev prihaja v ulico - o čemer sem zaljubljenca do časa obveščala - goltala čokolado, ki mi jo je sestrična v istem hipu, ko jo je dobila od Perota, poklonila z grožnjo, da ne smem zavreči ovitka, na katerem je zmeraj pisalo Ljubim te - Zvečevo. Ker ona je ovitke zbirala in jih skrbno zlagala v škatlo od mojih čevljev, ni pa opazila, dokler ji nisem tega jasno in dovolj glasno povedala, da so prav vse čokolade obogatene z okusom višnje. Ko mi je po nekaj mesecih očitala, zakaj je nisem na to do časa opozorila, sem jo spomnila, da sem to storila takoj po prvi, ampak je ona to takrat razložila kot mojo razvajenost in odpor do višenj, in izkoristila priložnost, da me je spomnila na princesino dolžnost, ko bo treba sodelovati v prihajajočem obiranju višenj za odkup. To je v skladu z mojo tedanjo telesno konstitucijo in nemajhnimi plezalnimi izkušnjami pomenilo, da bom morala zlesti na sam vrh, kjer so višnje od zmeraj najbolje zorele, obrati plodove v kantico za mleko, jih potem dajati v velike kante za vodo in te odvažati na biciklu v Zadrugo. Najbolj boleč trenutek je bil predajanje zasluženega denarja teti. Ona nam je vsako leto po končanem delu kupovala darila. Najpogosteje kaj neobhodno potrebnih oblek za jesenske dni. Vendar je meni tega leta že nekaj mesecev prej obljubila, da mi bo kupila novo knjigo iz zbirke Jelen.