Etna je takole od daleč, recimo tam od z drobnimi kamenčki posutih taorminskih plaž, kjer kot neštevilna čreda tjulnjev ali, morda bolje, kar mrožev poležava na tisoče in tisoče sparjenih rožnatih turistov, videti kot precej elegantna in vitka gospa (vrh naj bi se po zadnjem merjenju dvigal kar tri tisoč dvesto štiriintrideset metrov visoko, torej krepko šiša naš Triglav), seveda s precej obilnimi boki (ampak take so pač skoraj vse omembe vredne Sicilijanke, oh, kako sva z Makom buljila v njihove rite, kajti ritke se tistim mezečim hlebcem res ne more iskreno reči), pa če dodamo še frfravo dimasto frizurico, ki skoraj vedno plahuta okrog najvišjega vrha (letos je romantični snežni poprh tam zgoraj izgubila), lahko mirno ugotovimo, da imamo opravka z zelo lepo goro. Ko pa se voziš ali hodiš po tistih njenih razritih in skoraj neprehodnih pobočjih, dobiš občutek, da se izgubljeno flosaš po hrbtu neke neznansko ogromne svinje, ki je vsa razbrazdana od najbolj okrutnega celulita, razjedena od strmoglavih kožnih gub in posejana z neštetimi ostro hrapavimi krastami, tu imam pač v mislih vse tiste skrepenele in odmrle kraterje. Zato je hoja ali celo samo bežno postopanje po tistih razdrapaninah, ki se razpirajo nad gostimi kostanjevimi gozdovi ob vznožju, recimo temu zelo milo, izjemno zoprno. Če zagaziš v hrib, posut z vulkanskim pepelom, je ena velika jeba, kajti ob vsakem koraku se zapelješ skoraj toliko nazaj, kolikor si prej raztegnil svoje krake, če pa se motoviliš po skrepenelih rekah lave, je isti hudir, kajti v tistih nesigurnih luknjah je treba krepko premisliti vsak gib, da si ne izvineš gležnja, sploh pa je v tistem šodru nekako tako, kot da bi hodil po razdrobljenem steklu, in tam tudi najtrši podplati kaj hitro klonejo. Seveda, da ne govorim o psihičnih mukah, saj se ti na vsakih nekaj metrov pred obraz nalima kakšna čudna črna skulptura, ki še najbolj spominja na katero izmed zmaličenih pošasti iz sanj Hieronymusa Boscha. (Menda si je božanski Nemec, Wolfgang von Goethe, ko se je v svojem klasicističnem obdobju odpravil iskat poetskega navdiha pod vedro italijansko nebo, medtem ko se je fural v razkošni kočiji čez alpske prelaze, skrbno navlekel zavese prek okenc, kajti tista od razdrobljenih skal razdrapana krajina je prav nesramno žalila njegova estetska čustva. In me prav zanima, kako bi sprejel vse tisto prdenje, hlipanje in lunatično našarjenost zgoraj na Etni.) No, pa kljub temu sva z Makom nekaj malega motovilila po tem terenu, pri tem pa naju je obilno zalival pot, pizda je vroče, se je v takih trenutkih izražal moj partner. Ampak vzpenjala sva se le od postaje žičnice, ki trenutno seveda ne obratuje, kajti lava jo je skurila že pred dvema tednoma, pa tja do, po najini terminologiji, saj menda še nima svojega uradnega imena, tako imenovanega »ta malega« kraterja. Tam nekje na južnem pobočju gore sta se namreč povsem nenadoma in nepredvidljivo nalimali dve novi krasti, »ta veliki« in »ta mali«, ter zakuhali veliko jebo. »Ta veliki« je bil brez dvoma silno bojevitejši, prdel (to je strokovni vulkanološki izraz in ne moje osebno hlepenje po vulgarnosti) je tako rekoč neprestano in izjemno silno, to je samo stokalo in hrumelo po tistih grapah in glavni delež sajastega dima, ki je romal tja dol v Afriko, je bil njegov, toda njegova lava se je povsem neškodljivo razlivala po globelih, klancih in grapah zgoraj v neporaščenem hribu, ki je bil že tako ali tako skoraj brez življenja. (Ko sem bil pred leti tam zgoraj, takrat je gora spala in se le simbolično, bolj tako zaradi kurtuoazije do turistov nekaj malega kadila, me je presenetilo, da je po razgretem pesku lazilo na tisoče pikapolonic, takole na vsak korak kar pet subjektov. Kaj so tam počele, kaj jedle in kaj pile, bi lahko povedal le sam Bog. Tokrat jih ni bilo, le eno samo sem zasačil, pa še tista je bila crknjena. So pa tiste peščine naselile neke male neugledne sive kobilice, ki so kot pokvarjeni helikopterji avšasto vzletavale izpred gojzarcev. Od ptic sem zapazil, pa še to bolj spodaj, v kostanjevem gozdu, zgolj srake in enkrat je prek ceste šinil neki gozdni zajec, majhen in beden primerek omledne oker barve, skoraj bi se raje odločil, da je bil zgolj neki navaden kunec.) »Ta mali« je bil pa bolj hinavsko podel, zloben bi lahko rekel, kot vsi majhni zakompleksančki. Razprl se je tam na pobočju kot neka navadna špranjasta pičkica, pravzaprav sploh ni imel nobenega klasičnega kraterja, tega si je namreč omislil s precej aktivnim prdenjem šele v noči s prejšnjega ponedeljka na torek, se precej nekontrolirano in silno jedko uscal, da se je kot neonska reklama močno žareča lava v dveh glavnih curkih izlivala kakšnih sto petdeset metrov navzdol po strmem bregu, ta del sva z Makom poimenovala »potok«, kajti vse skupaj je res kar nekam žuborelo, tam spodaj zapolnila neko kotanjo, »jezero«, pri tem ubila neko nesrečno ovco, ki je v svoji kamniti ogradi proizvajala posebno kakovostno mleko iz redkih visokogorskih aromatičnih zelišč za kakšen izjemen delikatesni sir, ter od tam v težko polzeči »reki« zlobno krenila proti vznožju, prav po sredini presekala zadnji naseljeni kompleks s postajo žičnice, seizmološko postajo in hotelom na eni strani in z dvema gorskima kočama, pravzaprav bolj gostilnama na drugi (čeprav ti objekti med seboj niso bili oddaljeni več kot, denimo takole na oko, le kakšnih dvesto metrov zračne črte, je bilo od enega do drugega treba prevoziti kar krepkih petdeset kilometrov obvoza, kajti mislim, da bi imel celo sam Jezus Kristus pri prehodu čez »reko« hudičeve probleme, saj se mi je ob pogledu nanjo zazdela hoja po vodi prava mala malica), tam čisto spodaj pa objestno zažugala prvim večjim naseljem, mestecema Nicolosi in Pedara. No, pa jim jo je z bagri in buldožerji, čeprav zelo poudarjajo tudi neznanske zasluge globoko iz src vernikov izlivajočih se iskrenih molitev, nekako uspelo zajeziti in speljati v mrtve rokave približno štiri kilometre nad omenjenima mestecema in kakšne večje škode pravzaprav sploh ni bilo.