Imel sem prav, v sredo se mi zares ni zgodilo nič posebnega, sreda je pač samo sreda. Četrtek se je začel bolj obetavno, od desetih do pol enih sva z Bernardom N. izdelovala intervju za Mladino, ob neumorni asistenci fotografa. Končal se je tako, da sta me zapustila popolnoma izčrpanega, obadva odločna, mlada in zmeraj bolj čila. Intervju je seveda precej drugačna zvrst od dnevnika, v tem si neodvisen od drugih, intervju te oblega z vprašanji, ki so lahko izzivalna, neprijetna, nevarno zalezovalna - razen če je napravljen za tvojo promocijo, kar se dogaja v intervjujih z »zvezdami« slovenske estradne scene v Stopu, Glamurju, Jani in še kje. Ta intervju ni bil ne eno ne drugo, bil je pošten. Beseda je tekla o Prešernu, saj se bližamo Prešernovemu dnevu in njegovim običajnim ritualom. Moj sogovornik je hotel vedeti še kaj več, kot stoji v spodobnih šolskih znanjih, na primer o spolnosti pri Prešernu in aktualnosti njegovih gostilniških verzov - na ta vprašanja sem odgovarjal z manjšim veseljem; ali pa o Prešernovem odnosu do krščanstva in Cerkve, kar mi je bilo bolj pri srcu. Kaj strašno novega o teh stvareh najbrž nisem povedal. Mimogrede se mi je posvetilo, da so Prešernove izjave zoper Cerkev in vero ohranjene samo po sporočilih Ane Jelovškove oziroma njene hčere Ernestine. Prešernovi sodobniki, ki so po njegovi smrti prav radi sporočali o njem resnične in neresnične reči, teh izjav niso zabeležili, torej jih je moral slišati samo najožji krog, ne pa tudi stalni ali naključni svobodomiselni znanci pri gostilniškem omizju. Kaj to pomeni, bom moral še premisliti.