Drugi februar 2008. Datum, ki bo po zaslugi Tine Maze ostal za večno vpisan v slovensko alpsko smučarsko zgodovino. Zmaga v smuku svetovnega pokala je namreč kraljevska! Je nekaj, kar si je težko predstavljal tudi največji optimist ali sanjač v zlatih dveh desetletjih alpskega smučanja. Od prve slovenske zmage Bojana Križaja 25. januarja 1980 v Wengnu do konca minulega tisočletja, ko je s prvimi mesti končal zadnji zlati rod. V podobi Urške Hrovat, Špele Pretnar, Mojce Suhadolc, Jureta Koširja, Matjaža Vrhovnika in Mitje Kunca, če omenimo le tiste slovenske smučarje, ki so na tekmah svetovnega pokala nad sabo videli le nebo. V zlatih dveh desetletjih slovenskega alpskega smučanja so se na najvišjo stopničko po enkrat ali večkrat povzpeli še Boris Strel (še vedno edina slovenska moška veleslalomska zmaga, ki ima že 26-letno brado), Rok Petrovič, Grega Benedik, Andrej Miklavc, Mateja Svet, Veronika Šarec, Nataša Bokal, Katja Koren in Alenka Dovžan. Imela je odlične mentoriceToda nihče med naštetimi legendami ni bil niti blizu smukaški zmagi. Preteklo je veliko Save, preden je v lanski sezoni v polnem sijaju zablestel Andrej Jerman. Triindvajsetega februarja 2007 se je hrabri Tržičan povzpel na najvišjo stopničko smukaške preizkušnje v Garmisch-Partenkirchnu. Pred tem in pozneje je večkrat dokazal, da sodi med najboljše in je trenutno najbolj svetla zvezda slovenskega alpskega smučanja.Po koncu zlatih dveh desetletij slovenske smučarije je bila prva dama Tina Maze. Pri dopolnjenih 24 letih je Črnjanka že doživela športni blišč in bedo. S šestimi zmagami svetovnega pokala (pet veleslalomskih in smukaška) je tretja najuspešnejša slovenska smučarka doslej. Le Mateja Svet s sedmimi in Bojan Križaj z osmimi zmagami sta uspešnejša. Tudi odstotek uvrstitev Tine Maze na zmagovalni oder je zelo dober. Doslej je štartala na 168 tekmah svetovnega pokala, na zmagovalni oder pa je prismučala dvanajstkrat. Natančneje – na vsaki 14. tekmi.Korošica je vedno veljala za izredno obetavno smučarko. Od pionirskih kategorij naprej. A svojega talenta ni okronala s kolajnami na mladinskih svetovnih prvenstvih, kjer je sicer v preteklosti in sedanjosti blestelo ogromno slovenskih smučarjev, ki so se v nadaljevanju z redkimi prebliski izgubili v povprečnosti svetovnega pokala. Tekmovala je na štirih mladinskih SP, najvišjo uvrstitev pa je s šestim mestom v veleslalomu dosegla leta 2001 v Švici, medtem ko je bila dve leti prej v Kanadi sedma v superveleslalomu.V obdobju, ko se je najnovejša slovenska smukaška junakinja prebijala med najboljše smučarke sveta, je imela v slovenski reprezentanci izvrstne mentorice. Ni se bilo lahko prebiti v ospredje v moštvu, v katerem so bile Urška Hrovat, Špela Pretnar, Nataša Bokal, Alenka Dovžan, Špela Bračun… Od teh tekmovalk se je lahko veliko naučila, sčasoma pa je vse pustila za seboj. Po sezoni 2002/03, ki je imela vrhunec na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu, so smuči postavile v kot Pretnarjeva, Bokalova, Dovžanova in Bračunova, Tina Maze pa je po uspehih že prevzela vlogo prve dame slovenskega smučanja.Maribor je bil na začetku poti vedno srečen kraj Tine Maze. Prve dneve novega tisočletja se je pod Pohorjem prvič uvrstila med najboljšo deseterico. Sezono kasneje, petega januarja 2002, pa prvič na zmagovalni oder, ko je morala priznati premoč le Švicarki Sonji Nef. Leta 2005 je doživela pohorski vrhunec, ko je z dvema najhitrejšima veleslalomskima vožnjama spravila v delirij desettisočglavo navijaško množico. Sezona 2004/05 je bila za Tino Maze najuspešnejša doslej, saj je bila najboljša še v St. Caterini in St. Moritzu, se veselila še dveh tretjih superveleslalomskih mest v Altenmarktu in San Sicariu, bila deseta v skupnem seštevku svetovnega pokala, četrta v veleslalomu in sedma v superveleslalomu. Med najsrečnejšimi kraji Tine Maze kaže omeniti še Sölden, saj je na prvi tekmi sezone dosegla tretjino svojih zmag, med njimi tudi prvo pred šestimi leti, ko se je na najvišjo stopničko povzpela skupaj z Avstrijko Nicole Hosp in Norvežanko Andrine Flemmen. Najbliže kolajni v St. Moritzu 2003Krivično bi bilo 24-letno dekle obtoževati, da ni tekmovalka za velike tekme, saj ima še dovolj časa, da dokaže nasprotno. A izkušnje Tine Maze z velikih tekmovanj kažejo, da je vedno »pogorela« v boju za kolajne, četudi je bila večkrat med favoritkami. Edina svetla točka so bile tekme v Mariboru, kjer je pritisk sicer večji kot na drugih tekmah, a je po navadi tekmovala v znanem, a težko dosegljivem slogu – prišla, videla, zmagala.»Spominjam se, da je bila Tina zelo razočarana že na prvem svetovnem prvenstvu leta 2001 v St. Antonu. Tolažila sem jo, da jo čaka še dolga pot in naj si neuspeha vendarle ne jemlje preveč k srcu,« se Špela Pretnar spominja članskih začetkov nekdanje sotekmovalke na velikih tekmovanjih. Najbliže kolajni je bila Črnjanka leta 2003 v zanjo srečnem St. Moritzu, ko je v veleslalomu na petem mestu za 26 stotink zaostala za najnižjo stopničko zmagovalnega odra, ki jo je zasedla Kanadčanka Alison Forsyth. Tudi dve leti kasneje je bilo svetovno prvenstvo v priljubljenem kraju Tine Maze – St. Caterini, kjer je v isti sezoni zmagala na tekmi svetovnega pokala, s tremi prvimi mesti v sezoni pa je bila velika favoritka za zmago. Na superveleslalomu je kazalo, da je v dobri formi, saj je bila šesta (27 stotink za tretjeuvrščeno Američanko Julio Mancuso), veleslalomskega pritiska pa ni zdržala in je odstopila že na prvi progi. Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju in Torinu je obakrat zasedla dvanajsto mesto v veleslalomu, pravi polom pa je doživela na olimpijskem superveleslalomu v San Sicariu, ko je bila šele 39.Vse do olimpijske sezone 2005/06 in še na njenem začetku je bila Tina Maze v slovenskih srcih zapisana z velikimi črkami. Simpatični nasmeh in lep koroški naglas ji sicer še nista ušla, a se je kasneje vse večkrat pokazala v drugačni luči. Težo velikih tekmovanj je prenašala tako slabo, da so jo začeli motiti tudi novinarji. Na olimpijskih igrah v Torinu je šla celo tako daleč, da je izjavila, da se je tistega dne počutila dobro vse do trenutka, dokler ni zagledala novinarjev. Postalo je jasno, da bo s takšnim pristopom težko dosegla odmeven rezultat. Po neuspehu je stopila na mino. Povprečnost ni sinonim Tine MazeKer slovenskih smučarskih uspehov ni bilo, so se v Smučarski zvezi Slovenije zavedali, da potrebujejo prenovljeno Tino Maze. Prvi ukrep je bil, da je dobila novega trenerja, čeprav je skoraj vse najboljše rezultate dosegla pod taktirko Janeza Slivnika, zdaj glavnega ženskega trenerja v finski reprezentanci. Sprememba z Janijem Hladnikom ni obrodila sadov. Na vrhuncu sezone, svetovnem prvenstvu v Areju, so bili njeni rezultati spet povprečni, z vedenjem pa se je vrnila na pota stare slave.V tej sezoni se je Tina Maze prvič v svoji karieri soočila z večjo poškodbo. Zaradi bolečin v hrbtu je izpustila številne tekme in se bila prisiljena sredi sezone vrniti na sceno, kar je za športnika najslabše. V alpskem smučanju, ki ima malo tekmovalnih mesecev, je vsaka poškodba med sezono še toliko neprijetnejša.Povprečnost ni sinonim za Tino Maze, ki je v svoji karieri vsaj na tekmah svetovnega pokala vedno izkoristila ponujeno priložnost. Iz povprečnosti je izstopila drugega februarja, ko se je s smukaško zmago vpisala med največje smučarske nesmrtnike. Koliko ji bo dal uspeh samozavesti, bo pokazal čas. V tej sezoni priložnosti ne bo več veliko. A sta zato toliko pomembnejši prihodnji dve, ki bosta imeli vrhunec na svetovnem prvenstvu v Val d'Iseru in olimpijskih igrah v Vancouvru. Tina Maze bo imela vnovič priložnost, da se na velikih tekmovanjih končno pokaže v vsem sijaju. Da v temnem prostoru dvigne roleto. Ali ugasne luč!rugi februar 2008. Datum, ki bo po zaslugi Tine Maze ostal za večno vpisan v slovensko alpsko smučarsko zgodovino. Zmaga v smuku svetovnega pokala je namreč kraljevska! Je nekaj, kar si je težko predstavljal tudi največji optimist ali sanjač v zlatih dveh desetletjih alpskega smučanja. Od prve slovenske zmage Bojana Križaja 25. januarja 1980 v Wengnu do konca minulega tisočletja, ko je s prvimi mesti končal zadnji zlati rod. V podobi Urške Hrovat, Špele Pretnar, Mojce Suhadolc, Jureta Koširja, Matjaža Vrhovnika in Mitje Kunca, če omenimo le tiste slovenske smučarje, ki so na tekmah svetovnega pokala nad sabo videli le nebo.