Težko bi našli prostor za naštevanje primerkov iz bogate zbirke. Stol za perjenje koles za lesene vozove še iz devetnajstega stoletja, pa številne slamoreznice, naprava za koruzo luščiti, ročno orodje in kopica stvari, ki bi jih bil vesel sleherni narodopisni muzej. Žaga, ki zmore naenkrat zrezati eno platanico in mlin, ki ga počasi in neusmiljeno nažirajo lesni črvi, imata med vsemi stvarmi posebno mesto. O sebi in nagnjenju do starin Vrabčev Ivan pravi: »Žena Rozalija pravi, da uganjam otročarije. Celo kregala me je, ker sem orodje prevrtal, da sem ga lahko obesil na steno. Večino teh strojev so lastniki zavrgli, jaz pa sem jih pobral in porihtal. Nekaj sem tudi dobil, ljudje namreč vedo za moj konjiček.« Pri hiši velja zlato pravilo, da mora vladati red, kar pomeni, da kjer vzameš tja vrneš. Tako je vedno vse na svojem mestu, sogovornik zgovorno pripoveduje o hišnih navadah. Gospodar Rženičnikove domačije se vseh opravil loteva s pridihom prednikov. Nič čudnega torej, da je že sedaj poskrbel, da bo celotna narodopisna in še kakšna zbirka ostala pri hiši tudi potem ko njega ne bo več. Ker je upokojenec je manj pomembno, koliko časa porabi za brkljanje okoli strojev in ročnega orodja. Ena ura je za temeljit ogled krepko premalo, zato bo verjetno potrebno verjeti ženi Rozaliji, ki je hudomušno pripomnila, da mu vsa stvar vzame kar precej časa. Po njegovem sicer ni vse tako, a kaj ko ljudje kar naprej prihajajo in kot dober in gostoljuben gospodar pač ne more drugače, da se vsakemu izrazito posveti.