Z manj slikovito metaforiko bi lahko to nasprotje ponazorili tudi kot spopad dveh taktik izčrpavanja. Prva se je šla pozicijsko vojno, v kateri je treba političnemu nasprotniku za vsako ceno najti šibko točko, na kateri se bo zrušila vsa njegova fronta, da bo podvržen gorju premaganih. Pogoj za to je, da se lastne bojne trume pod grožnjo najhujše kazni vedno znova naganja v napad, pa čeprav zmage ni še nikjer na vidiku in je bolj verjetno, da bo vsa dežela uničena, preden se bo bojna sreča prevesila na eno ali drugo stran. Druga taktika pa je igrala na pridobivanje časa, nenehno je ponujala premirje in pošiljala parlamentarce na drugo stran, z raznašanjem govoric in z mamljivimi ponudbami je poskušala demoralizirati in spreti nasprotnikovo alianso. Njen cilj ni bilo uničenje nasprotnika, marveč nova konstelacija sil, ki bo z ravnotežjem moči odpravila razloge za vojno. Pogoj za to je, da ji nobeno zavezništvo ni sveto, včerajšnji nasprotniki bodo jutrišnji zavezniki in obratno. Seveda ni naključje, da si je snovalec prve taktike v času, ko je bil še obrambni minister, dal v pisarno prinesti sliko generala Maistra. Ker pa je znano, da je bil Maister sprva le zaledni major brez bojnih izkušenj, ki je svoje največje dejanje izvedel pravzaprav s prevaro in brez prelivanja krvi, je aktualni Prešernov nagrajenec Janšo v trenutku navdušenja povzdignil v slovenskega Napoleona. Z enako mero pretiravanja bi lahko Janševega protiigralca, puščobnega Drnovška, ki je kariero začel z duhamornim zavlačevanjem odločitev, ki so jih zahtevali bojeviti balkanski nacionalni komunisti, poimenovali za slovenskega Metternicha. Napoleon je še vse stoletje po svoji smrti navdihoval romantično literaturo in romantične mlade anarhiste. Metternich je bolj ali manj veljal za nazadnjaškega spletkarja. Šele mnogo kasneje je bilo priznano, da je prvi brez kakšnega razumnega razloga opustošil pol Evrope, drugi pa je z organizacijo "koncerta velikih sil" zagotovil eno najdaljših obdobij miru v evropski zgodovini.