Vdor Mavrov v evropski prostor je močno vplival na veliko plasti življenja. Kljub temu da so bili za kristjane Arabci pravzaprav barbarsko ljudstvo, so ti vendarle držali vajeti trdno v rokah in spretno vladali. Arabski vpliv je bilo in ga je še vedno mogoče čutiti v umetnosti in arhitekturi, znanosti, gospodarstvu in predvsem v religiji. Mavri so namreč prinesli s seboj popolnoma neznano vero - islam. Prav zato so na severu, ki ni spadal pod Al-Andalus, kristjani kaj hitro začeli ponovno osvajati arabsko ozemlje, po vsem Iberskem polotoku so spet širili krščansko vero, da bi tako oslabili mavrsko oblast. Sprva jim ni najbolje uspevalo. Že res, da se je Al-Andalus v krizi razdrobil na manjša samostojna kraljestva, toda muslimani so bili večinoma strpni do pripadnikov krščanske in židovske vere, s katerimi so si delili življenjski prostor. V obdobju miru so složno sobivale vse tri vere vse do leta 1492, ko se je zelo okrepila krščanska prevlada pod vodstvom katoliških kraljev Ferdinanda in Izabele. Boj proti Arabcem in Židom jim je prizadejal končni udarec in izgon iz Španije. Tistega leta je padlo tudi zadnje arabsko ozemlje Granada.