V Balučistanu sem se dostikrat počutila, kot bi se prestavila v srednji vek, obkrožena s ponosnimi vitezi, katerih edini namen življenja je čast, za katero je treba tudi ubijati. Balučijev zakonik časti, kateri domačini pravijo mayar, se osredotoča na utrjene ideje lojalnosti, podprte z obrambo časti skozi maščevanje, imenovano ber. Ta zakonik je Balučijem mnogo bolj pomemben kot podrobne zapovedi islamskega zakona. V besedah balučijskega pregovora: Maščevanje ostane tako mlado kot dveletna srna za dvesto let. Balučijske balade ohranjajo te vrednote žive s številnimi zgodbami divjih herojev zlatega obdobja Mir Čakarja. Ni ga Balučija, ki ne bi poznal zgodbo o vodji Bidžarju, ki ga je ubil mož iz plemena Buledi. Njegova rebra je spekel in vrgel zmaju. V maščevanju so ujeli buledijskega vodjo Haibat Khana, mu odrezali glavo in jo uporabili kot kupo za pitje. Še danes princip maščevanja daje povod za stalna krvna maščevanja, ki z ubijanjem rešuje čast ubitega in se polni z radodarnimi idejami gostoljubja in ščitenja vseh tistih, ki iščejo zatočišče, pa četudi za ceno svojega življenja. Globoko zastavljeno podedovano sovraštvo med sosednjimi plemeni, ki so stalno vključeni v prepire za pašna področja, se kaže še danes med plemeni Bugti in Marri. Ti ponosno nadaljujeta svoje dolgotrajno in nasilno tekmovanje za zemljo, kateremu so se v zadnjih dveh desetletjih pridružili še Paštuni iz sosednjega Afganistana. Pritok nekaj sto tisoč beguncev v Balučistan je odločilno nagnil etnično ravnotežje province v prid Paštunom in s tem povečal napetost. Neizogibna situacija revne in zaostale družbe, ki se privaja deroči modernizaciji zunanjega sveta.