Realisti se medtem čudijo, kako so Ljubljančani s tako skromno predstavo izgubljali za pičle štiri točke še sredi tretje četrtine. A odgovor je preprost: Olympiakos je bil daleč od blesteče igre, le izkoristil je ponujeno priložnost. Potem ko je tivolska zasedba v zadnjih 16 minutah zaostala z 28:57 ter pokazala sramoten odnos do igre in svojega poklica, je bržkone končala obdobje iskanje rešitev s kompromisi in lepimi besedami. Na vrsti so dejanja. Po peti prejeti stotici Uniona Olimpije, odkar igra v evroligi, in najvišjem točkovnem iztržku kakšnega njenega tekmeca nasploh, bi izgubljali čas, če bi na dolgo analizirali potek tekme. Kaj šele učinek njenih košarkarjev, še posebej tistih, ki so v finišu zlorabili dobrohotnost Atencev, da so si popravili statistiko in celo dosegli spodobne indekse. Dobra polovica nastopajočih si s predstavo v dvorani Miru in prijateljstva, katere ime so očitno vzeli preveč dobesedno, ni zaslužila nositi Olimpijinega dresa. Ali pa je morda do njega pokazala tolikšno spoštovanje, da ga ni želela preznojiti? Zaradi ugleda kluba tudi avtor tega zapisa ne bo uporabil vseh besed, ki mu ležijo na duši po masakru v drugem polčasu. Iskanje parcialnih rešitev bi bilo nasploh neustvarjalno na stopnji, ko se maje celotni ustroj tivolske zasedbe. Podobno nevarno bi bilo oklevanje do konca januarja, začetka februarja, ko naj bi po besedah predsednika kluba Jureta Ježa uspešno končali obdobje sporazumnih poravnav z upniki in bi se ob odplačevanju na tretjino okleščenega dolga bolj temeljito posvetili moštvu. Škoda v njem se vsakodnevno povečuje in je ne morejo prekriti niti najbolj »prepričljiva« pojasnila o tivolski idili in vsesplošnem zavedanju, kako je finančna sanacija kluba veliko pomembnejša od muh posameznikov. Toda besede, tudi najbolj plemenite, so poceni in se lahko hitro spremenijo v pravljico za majhne otroke in pozitivistično naravnane naivneže. Zgodba o kadrovskih potrebah Memija Bečiroviča in njegovih grožnjah z odstopom ter odločnemu nasprotovanju Janeza Rajglja počasi dobiva brado. In kaj se je v tem času spremenilo? Na bolje ne prav veliko. Olimpijin trener in direktor se v skupnih nastopih smehljata, v ločenih pogovorih pa ne kažeta domala ene skupne točke ali celo tekmujeta eden proti drugemu. Bolj ustvarjalno bi bilo razmišljati, kako je Union Olimpija s temi istimi igralci edina doslej premagala CSKA in položila na hrbet tudi svojega sredinega grobarja, na gostovanjih pa je vredna le pomilovanja. Kdo bo tem fantom vlil samozavest, kdo jih s trdo in strokovno vadbo pripravil na telesne in dušne izzive, kdo okrepil pripadnost klubu z medsebojnim spoštovanjem in lojalnim sodelovanjem ter pravično delovno disciplino, če ne prav onadva? Namesto tega Bečiroviču vse bolj peša volja do ustvarjanja z »uporabnimi« členi moštva ali celo upa, da se kakšno od »gnilih jabolk« ne bo vrnilo v Ljubljano po božičnem skoku v domači kraj. Rajgelj pa – morda občutek močno vara – deluje, kot da bi mu prijalo, da bi trener, ki ga je sam uvrstil na prvotni seznam kandidatov (ob nedosegljivemu Sašu Filipovskemu in njegovemu prvemu izbrancu Juretu Zdovcu) ter uživa simpatije javnosti in Olimpijinega upravnega odbora, sam ponudil odstop. Z Andrejem Urlepom naj bi se že dogovoril celo o višini plačila, drugi mu s strani ponujajo Zorana Slavnića, ki bi se po neuspehu Srbije na letošnjem EP očitno rad vrnil med žive na klubski sceni. Toda o spremembah bi veljalo razpravljati šele, ko bi si zdajšnji akterji nalili čistega vina in uvideli, da res ne morejo sodelovati. Skrivalnice zadnjih tednov, napovedovanje in preklic dejanj ter uživanje v sodelavčevih mukah zares niso na ravni Uniona Olimpije. In če kdo želi odstopiti, naj to tudi stori. Najprej pa naj poskuša povleči vsak eno moško potezo, četudi ne bo vsem simpatična. Kdor nima vsaj enega nasprotnika, pač ne more biti uspešen. In kakšne so medtem tekmovalne možnosti Uniona Olimpije v evroligi? Žalgiris je z dvema zmagama prednosti in 19 točkami naskoka z medsebojnega dvoboja z Kaunasu verjetno nedosegljiv. Pot do drugega kola si lahko torej Ljubljančani realno priborijo le kot morebitno najboljše šesto moštvo vseh treh skupin, pri čemer ključne vloge ne bodo igrale le zbrane točke, temveč tudi razlika v koših. Atenska škoda je bila torej dvojna in dobro opozorilo pred gostovanjem pri CSKA 2. januarja. V Moskvi bi lahko bile posledice še hujše.