Kiparski opus Franceta Rotarja (1933 – 2001) že od sredine 60-ih let prejšnjega stoletja predstavlja eno od neogibnih paradigem sodobne slovenske likovne produkcije. Umetnikova jasno prepoznavna in izrazito sugestivna plastična govorica tako v kamnu kot v bronu zveni prepričljivo, samosvoje in moderno v najžlahtnejšem pomenu te oznake. Rotar je v štirih desetletjih ustvarjanja po obdobju iskanja in eksperimentiranja postopoma prišel do tiste simbolne forme, v kateri je lahko povezal svoje izkušnje in jo vzpostavil kot univerzalni znak, ki je sicer odprt najrazličnejšim metamorfozam, vendar s svojim energijskim nabojem ohranja prvinsko pomenjenje, ki ga nenehna preoblikovanja samo poudarjajo – krogle. Rotarjeve krogle so do najmanjših podrobnosti domišljeni plastični organizmi, ki nas fascinirajo s svojo elementarno prostorskostjo, toda potem, ko smo jih zaobjeli s pogledom, sprožijo v naši zavesti niz asociacij, povezanih z vprašanji življenja in smrti, porajanja in minevanja, kozmičnega kroženja in snovne prizemskosti. Haptični vidik Rotarjevih skulptur je v neprekinjenem dialogu z meditativno sporočilnostjo, ki jo gledalec asociativno podoživi ob vsakem srečanju z njihovo fizično uprostorjenostjo, njihovo ekspresivno in estetsko dognanostjo. Prežarjene z energijo nam dajo čutiti poistovetenje umetnika s tem, kar je s tolikšno zavzetostjo počel, zavemo se, da nam je skozi sebe dajal svet, ki mu pripadamo tudi sami, da nas še danes z govorico svojih oblik usmerja v soočenje z bivanjskimi vprašaji, na katera si moramo kot čuteči in razmišljajoči posamezniki poiskati lastne odgovore. Za izjemni opus modernističnega kiparskega snovanja je France Rotar leta 1971 prejel državno nagrado Prešernovega sklada.